Nenehne bolečine in kronična napetost mišic se pogosto pojavljajo hkrati. Lahko pa ji preprečimo precej prej.
Naloga mišic je samo to, da se krčijo oziroma krajšajo. Mišica se krči, ko dobi elektrokemični signal iz osrednjega živčevja. Ko signala ni več, se mišica neha krčiti in zavzame nekdanjo dolžino. Za sproščanje in podaljševanje ne potrebuje energije, potrebuje jo samo za krčenje in krajšanje.
Številni se premikajo tako, da krčijo mišice na hrbtu, v bokih ali ramenih. Ko pa je gib končan, ne sprostijo mišic, zato te ne zavzamejo znova polne dolžine. Namesto da bi se skrčenost in poraba energije izničili, ostanejo mišice skrčene 10-odstotno ali 20-odstotno ali celo 40-odstotno. Ne glede na to, kako zelo si ti ljudje prizadevajo, ne morejo popolnoma sprostiti mišic. Te še vedno delajo in porabljajo energijo.
Vse mišice imajo tonus, naravno prožnost oz. sposobnost raztezanja in krčenja, kar je posledica dražljajev. V mirovanju je tonus ničeln. Če imamo torej popoln nadzor nad neko mišico, lahko dosežemo, da je mišični tonus enak nič – da je mišica popolnoma sproščena. Če pa izgubimo zavestni nadzor nad mišico, se lahko njen tonus poveča na 10, 20 ali celo 40 odstotkov. V tem primeru govorimo o kronični napetosti mišic.
Če je tonus 10 odstotkov, je mišica vedno utrujena in čvrsta.
Če tonus dosega 20 odstotkov, je utrujena, zelo čvrsta in boleča.
Pri 40 odstotnem tonusu je mišica utrujena, trda in precej boleča.
Več v knjigi Somatika >>
Ljudem s kronično visoko napetostjo mišic se pogosto zdi, da so njihove mišice “šibke”, ker se ne morejo gibati prosto. Nekaterim celo zdravniki povejo, da imajo šibke mišice.
Resnica je prav nasprotna – njihove mišice so precej močne, vendar utrujene in zgarane zaradi nenehnega krčenja.
Kronično zakrčena mišica je podobna motorju, ki ga nihče ne more izključiti. Kar naprej deluje in porablja energijo.
Zato so mišice z visokim tonusom vedno boleče. Nenehno porabljajo glikogen, ki je shranjen v njih za potrebe krčenja. Izgorevanje glikogena privede do krčenja, pri čemer se glikogen spreminja v mlečno kislino. Če je izgorevanje stalno, se mlečna kislina nenehno kopiči. Več ko je kisline, bolj vzdražene so čutne celice mišice. Stalna 10-odstotna zasičenost z mlečno kislino povzroči zadostno dejavnost, da je mišica utrujena. Stalna 40-odstotna zasičenost povzroči tolikšno zakisanost okrog bolečinskih receptorjev, da krvni obtok ne more odplakniti kisline in nas mišica nenehno boli.
Kronično boleče mišice so nekaj običajnega pri ljudeh, starih okrog 30 let in več. Bolečine lahko trajajo leta in leta. Včasih so komaj zaznavne, drugič neznosne – odvisno od tega, v kolikšnem stresu je posameznik. Z leti imajo čas nakopičiti se v nas številne stresne in težke izkušnje. V poznejših letih je torej naš mišični tonus večji, zaradi česar so naši gibi bolj togi, naša drža pa je bolj kriva. Zaradi nenehnega proizvajanja mlečne kisline so te trde toge mišice tudi kronično boleče.
Pojav mišične togosti, omejenega gibanja, utrujenosti, krive drže in kroničnih bolečin si številni napačno razlagajo kot posledice “staranja” – namišljene bolezni, ki naj bi pripeljala do telesnega propadanja, stalne utrujenosti in šibkosti ter ki na bi bila “neozdravljiva”.
Kronična napetost mišic se pojavi tudi pri mladem človeku, če so bila njegova otroška ali najstniška leta nenavadno težka.
Ljudje z visokim mišičnim tonusom se ne počutijo dobro. Pogosto obupajo nad možnostjo ozdravitve. “Oh, počutim se tako starega!” mi je reklo že več sto strank, s čimer so hoteli reči, da visoke ravni njihovega tonusa ni mogoče zmanjšati.
Toda odzive mišic na stres lahko preprečimo. Lahko se počutimo resnično “mladi” ne glede na to, koliko smo stari. To v praksi pomeni, da imamo lahko mišični tonus z nizko mišično napetostjo in porabo energije ter z visoko stopnjo udobja in nadzora. Temeljna somatska naloga v življenju je pridobivati vse večji nadzor nad samim seboj in se učiti, kako se prilagajati stresu in hudim doživetjem, tako kot se plutovinasti zamašek prilagaja valovom, ki ga premetavajo.
