V zadnjem obdobju sem imela ob sebi ljudi, ki smo mi stali ob strani. Res sem jim hvaležna za vse. To sem potrebovala, čeprav mi je bilo težko priznati.
Zgodilo pa se je, da sem tudi jaz dobila prošnjo za pomoč, ravno v trenutku, ko sem imela sestanek za moj posel. V meni je nastala panika, občutila sem močan občutek krivde, ker tokrat jaz nisem mogla pomagati, kljub temu da sem prej pomoč sprejemala. Napisala sem že sporočilo z velikim obžalovanjem in ta občutek je prevzel moje celo fizično telo. Znašla sem se v krču. A še preden sem stisnila tipko pošlji sem se ustavila. Rekla sem si »Maja, kaj se greš, saj greš vendar na poslovni sestanek, za tvoj posel se gre, to si vendar želela. Še bodo priložnosti, ko boš lahko pomoč vrnila.
Spravila sem se k sebi in sporočila, da imam pomemben sestanek. Za silo sem se pomirila s tem odgovorom, na drugi strani pa sem naletela na čisto razumevanje in veselje ob mojem sestanku. Nobenega obtoževanja, ali pričakovanja o povračilu pomoči za nazaj.
Seveda sem se situacije in občutkov sedaj lotila globlje. Hotela sem najti še razlog za mojo reakcijo in občutek krivde, ko v danem trenutku nisem bila sposobna nuditi pomoči. Obdala me je slaba vest, ker sem prej sprejela pomoč in imela občutek, da sedaj dolgujem povračilo. Dojela sem, da temu večinoma ni tako. Ljudje, ki zares in radi pomagajo, pomagajo zato, ker tako želijo sami in ne zato, ker bi pričakovali vračilo. Jaz sem sama sebi naložila breme povračila. Vse skupaj pa izhaja iz otroštva, saj sem bila vzgajana v duhu, da če nekaj dobiš, moraš to tudi nujno takoj vrniti. Skozi leta sem ta vzorec razvila celo do te mere, da je bilo OK, tudi če sem samo dajala, nič pa prejemala nazaj. In navadila sem se tega, da sem večinoma samo dajala in počasi ustvarila prepričanje, da je »Dobrota je sirota.«
V sebi sem velikokrat gojila tiha pričakovanja da bom dobila povračilo, da morajo biti stvari izravnane, a to se večinoma ni zgodilo. Velikokrat sem ostajala razočarana zaradi svojih tihih pričakovanj o povračilu. »Dobrota je sirota« je postajala vse glasnejša, zato sem jaz še hitreje vračala, ko sem kaj dobila. Nisem znala samo sprejemati. Vse sem vrnila, samo zato, da nisem imela občutka, da nekomu nekaj dolgujem. Sčasoma je postalo kar nekako samoumevno in OK, da nisem ničesar dobila nazaj. Glavno je bilo, da nimam občutka, da jaz komu kaj dolgujem, vseeno pa je bilo, če ljudje dolgujejo meni.
Dana situacija, mi je hotela pokazati ravno to prepričanje in na meni je bilo ali bom lekcijo sprejela ali ne. No, ker poznam orodja in tehnike, kako prepoznati te skrite bisere posamezne situacije, sem do spoznanja lahko prišla zelo hitro. Skozi dogodek sem spoznala, da ne potrebujem slabe vesti, če v danem trenutku ne morem nuditi pomoči, četudi sem jo prej sprejela. Prišel je in še bo prišel nek drug trenutek, ko sem lahko pomagala in takrat sem in bom to storila z veseljem in s tistim dobrim občutkom, ko nekomu nekaj daš, brez da pričakuješ povračilo. Na drugi strani pa sem se naučila še ene stvari in sicer, kako pomembno je tudi sprejemati. Ljudje, ki nam nekaj dajo nam to želijo dati in odličen je občutek, ko nekomu nekaj daš iz srca. Ta občutek imamo radi vsi, zato ga moramo sočloveku dopustiti skozi naše sprejemanje.
Če povzamem, sem se sedaj zavestno odločila, da staro prepričanje »Dobrota je sirota«, nadomestim z novim, »Dobro se z dobrim vrača.« Vem, na prvi pogled se zdi težka naloga, pa pravzaprav ni, potrebno je le zavedanje, da imamo svobodno voljo sprejemanja in dajanja. Tako kot lahko svobodno dajemo, lahko tudi svobodno sprejemamo in tako je krog sklenjen. S tem pa pridemo, do še enega pomembnega bistva, »Kar daš, to tudi dobiš nazaj«.
