Kot sedemletni fant sem bil nekoč sam doma. Bilo je tiho in mračilo se je. Pomislil sem, kje se nahaja moja zavest? Sklepal sem, da je to nekje za mojimi očmi. In tako se mi je zdelo, da sem črpal zavest vedno nižje. In spet nižje. Naenkrat se je nekaj razžarelo in kopal sem se v nekakšni blaženosti, najbrž tako kot če ležite na morski gladini in vas valovi nežno pozibavajo.
Šlo je za prvo duhovno doživetje, ki se ga spominjam in se je v nadaljnjem življenju ponavljalo vsakih nekaj let. Bilo je stanje globokega harmoničnega miru. Preden sem se zbudil, sem imel tudi videnje: živel sem v skromno opremljenem samostanu kot mladenič v srajci s širokimi rokavi. Zaznaval sem svetost tega kraja. Vse to je bilo vzrok, da sem že od otroštva dalje smatral reinkarnacijo za nekaj samoumevnega in si želel vse življenje živeti vsaj nekaj časa v samostanu. Takrat se je zgodilo še nekaj drugega.
Peljal sem se s tramvajem po nabrežju reke Vltave v Pragi. Nedaleč stran je stala deklica, ki je štela kakšnih šest let. Za trenutek sem zrl vanjo, potem pa so mi začele teči solze. Moral sem se obvladovati, da se ne bi razjokal. Ujela je moj pogled in se zastrmela vame. Nato mi je obrnila hrbet, kot da nisem normalen. Nisem bil presenečen. Doma sem potem razmišljal, kaj se je pravzaprav zgodilo z mano. Imela je črne na čelo počesane in ravno pristrižene lase. Šlo je za pričesko, ki je bila nekdaj pogosta v Egiptu in Indiji ter zagotovo tudi drugod. Domislil sem se, da je tudi ona živela v tem samostanu in da sem jo imel zelo rad. Rekel sem si, da moram biti pozoren na dekleta s tako pričesko. Z leti sem postajal pametnejši in postalo mi je jasno, da kar se tiče te pričeske ne bo tako enostavno, predvsem zato, ker se zdaj takih pričesk več ne nosi.
Minevala so leta, začel sem hoditi v službo, se poročil, nato so prišli otroci in vnuki. Nisem je več srečal. Nazadnje sem postal upokojenec, kar mi je odprlo pot na Zahod. (Takrat to ni bilo lahko, saj je bila Češkoslovaška še v vzhodnem bloku.) Uspel sem se udeležiti tečaja mantra joge v mistični šoli Summit University samostana Camelot v pogorju Santa Monice v Kaliforniji.
Nekaj dni po začetku tečaja je vstopila v predavalnico vitka ženska v športni obleki, zategnjeni do vratu, in rekla: »Ime mi je Judith. Sem vaša učiteljica hatha joge.« V tistem trenutku bi najrajši poskočil in zavpil nanjo. Bila je ona! Toda zavedal sem se, da bi bilo to pred tolikimi ljudmi nesmiselno storiti. Po predavanju sem se oglasil pri njej in ji rekel, da se je spominjam iz prejšnjega življenja. Zelo resno je to sprejela. Spraševali se boste, kako sem jo spoznal. Človek ima okoli sebe avro, ki seže nekaj metrov od telesa. Ima več plasti različnih barv, o tem je cela znanost.
Avri se medsebojno »otipavata«, zato vam je nekdo na prvi pogled simpatičen ali pa ne.
Nisva se mogla kar enostavno pogovoriti, ker je bil v samostanu dovoljen le petnajstminutni privatni pogovor, za kar pa dejansko nikoli ni bilo časa. Edina možnost za pogovor je bilo kosilo. Pri jedi smo sedeli drug proti drugemu in si lahko vsaj kaj povedali. Bil sem razočaran, ko mi je rekla, da se prav ničesar ne spominja iz prejšnjega življenja. Toda čez kakšen mesec me je seznanila s svojo prijateljico, ki je trdila, da se naju obeh spominja iz preteklosti. Želel sem vsaj izvedeti, v kakšnem odnosu sva bila. Sva bila morda zakonca, brat in sestra ali kako drugače. Odgovor je zavrnila. Rekla je, da tega ne sme povedati, razen če bi šlo za resne zdravstvene ali psihične težave, ki so jih povzročili dogodki v tej preteklosti.
Mi, ljudje, bi običajno hoteli kaj vedeti o tem, toda če bi izvedeli vse samo o enem svojem preteklem življenju, bi nas najverjetneje zadel infarkt. Narava že ve, zakaj nam je to prikrito. Tako sem vsaj izvedel, da je medicinska sestra ter da se vozi vsak dan v bolnišnico, kjer dela brezplačno, zahvaljujoč sponzorjem.
Imela je sijočo, prijetno avro, zato ste se počutili bolje le, ko ste bili v njeni bližini. Rekel sem, da mora biti zelo dobra sestra, če ima takšen vpliv na ljudi. Odgovorila je, da je precej slaba sestra in ima tudi slabe plati. Da je uporniška, rada kljubuje. Vprašal sem jo, kaj pomeni to, da je kljubovalna. Začela je pojasnjevati, da se zelo razjezi, če ji glavna sestra ali zdravnik kaj očitata. Takrat bi najrajši zavpila in ju ozmerjala. Težko se obvlada, da ostane tiho, ker ve, da imata morda prav.
Vse življenje sem se ukvarjal s psihoanalizo, zato sem jo začel takoj spraševati, kakšno je bilo njeno otroštvo in kakšna mladost, kaj tako značilnega je doživela. Izkazalo se je, da je imela strogega očeta, ki je stal nad njo, ko je risala za šolo. Ni znala preveč dobro risati, oče je vpil nanjo, da mora risbo znova narisati in ji jo je večkrat raztrgal. Strašno je bila jezna nanj, jezo je morala seveda potlačiti in biti tiho.
Upošteval sem dr. Freuda in ji poskusil pojasniti, kaj se z njo dogaja. Če se spomni vsaj ene take scene iz otroštva in jo podoživi, bo omogočila takrat potlačenim občutkom, da se neposredno izrazijo in jih bo tako sprostila. Tudi če bo kričala, tolkla s pestmi po mizi, udarjala z nogami ob tla, psovala, naj to ponovi dvakrat ali trikrat, da bo lahko sprostila take potlačene občutke. Za to je potreben določen napor.
Videl sem, da ima močno voljo za delo na sebi, zato sem verjel, da ji bo to počasi uspelo. Večina ljudi tega ne zmore, zato se mora napotiti h kakšnemu psihoanalitiku. Minevali so tedni in meseci, bližali smo se zaključku tečaja.
Nekega dne je prišla na večerjo, kakor da je vsa prenovljena, kar sijala je. Srečna je začela pripovedovati, da se je končno znebila te svoje nadloge. Ni se ji treba več umikati na samo, kjer bi udarjala s pestmi do krvi, bentila, škripala z zobmi ipd., da bi zatrla v sebi bes in ne bi odgovorila nadrejenim kaj neprimernega. Zdaj ostaja v takih situacijah, ko jo kdo kaj opomni povsem mirna in sproščena z občutkom zmage nad samo seboj. Tečaj se je zaključil in smo pakirali kovčke. Prišla se je poslovit k avtobusu in se mi zahvalila, da sem ji pomagal rešiti enega od njenih problemov. Vprašal sem jo, če jo smem poljubiti na lice, vsaj enkrat v tem življenju. Poljubila sva se na obe lici, kar je osupnilo člane samostana, ki so stali v bližini. In odpeljal sem se.
Petnajst let kasneje se je moj sin Roman začel ukvarjati s kanaliziranjem (channeling). Nekoč sem ga prosil, da vpraša svoje mojstre, v kakšnem odnosu sem bil z Judith v prejšnjem življenju. Odgovorili so, da sva bila zakonca in da sva živela v pristaniškem mestu. Nisva imela otrok. Bil sem precej starejši od nje. Imela sva globok ljubezenski odnos, tudi v starosti sva se držala za roke. Ko sem prišel z dela, sva sedla drug poleg drugega in samo s tem občutila globoko notranjo izpolnitev brez kakšnih drugih želja. Menda me je nadživela za trinajst let.
Medtem sem dopolnil oseminosemdeset let. Pripravljam se, da odidem v tisti drug svet, kjer človek nima revme in ga ne bolijo zobje. Tisti sij, ki se mi je tolikokrat prikazal, bo prav gotovo čakal name. In vsi tisti, ki sem jih imel rad. Pripovedovali si bomo, kaj vse smo v preteklem življenju naredili dobro in kaj narobe ter kakšne probleme bomo imeli zaradi tega v bodočnosti.
V kar precej študijah resni raziskovalci trdijo, da se bo s tem sijem srečalo le kakšnih deset odstotkov ljudi in bodo v onstranstvu pri polni zavesti. Večina menda tava v temi, kot bi jih obšla omotica, so dezorientirani. To se zgodi zato, ker so odhajali iz fizičnega sveta obupani, preplašeni, z občutki globoke žalosti, prepričani, da je življenje samo eno, ter da je vsega konec.
Potrebovali bodo nekaj časa, da ugotovijo, da temu ni tako.
Vrnimo se zdaj k tistim, ki doživljajo raj v srcu in razmišljajo o vrnitvi v labirint sveta. To ni kar tako. Ljudje tvorijo narode in vsak narod meni, da je drugim nadrejen, pripravljen se je zaradi tega tudi stepsti.
Ljudje verujejo v razne bogove in so prepričani, da je edino njihov bog tisti pravi, edini, najvišji, ter so pripravljeni v imenu tega dobrotljivega in usmiljenega boga tudi ubijati. Pri tem pa je bog samo eden, toda ljudje so mu dali v različnih delih sveta v različnih stoletjih in tisočletjih različna imena ter opisali pot k njemu na zelo podoben način. In zdaj naj bi se znova nekam utelesili.
Sami recite, gre za tako velik problem, da bi človek zaradi tega osivel prej, preden bi se sploh rodil. Na koncu vam ne preostane drugega, kakor da skočite na glavo v ta kaos, vendar s prepričanjem, da bodo ljudje vendarle prišli k pameti, in da se bomo spet srečali z vsemi tistimi, ki smo jih imeli radi, zato ker ljubezen zagotovo poveže ljudi med seboj, tako kot privlači magnet železo, četudi bi bil vsakdo na drugem koncu sveta.
»Ljubezen onstran groba« je povzetek članka češkega avtorja Jiříja Palke, pokojnega reverenda iz Združenja unitarcev. V slovenščini sta na voljo tudi dve njegovi knjigi.
Prvo knjigo z naslovom Dokazi o obstoju reinkarnacije in karme si lahko za osebno branje prenesete kot e-knjigo iz Digitalne knjižnice Slovenije (dlib.si), drugo knjigo z naslovom Kako doživeti Boga – doživetja neverujočih pa TUKAJ.
O avtorju Jiří Palka se je rodil 29. aprila 1922 v Pragi. Njegovi predniki so prišli pred več kot dvesto petdesetimi leti iz okolice Beograda in se naselili na Češkem. Ni imel lahkega otroštva. Nekatere s tem povezane peripetije je omenjal tudi v svojih predavanjih. Že kot otrok je imel prve duhovne izkušnje, kar je vplivalo na njegovo duhovno rast in nadaljnjo življenjsko usmeritev. Prvo spontano meditacijo je doživel pri sedmih letih. Med to meditacijo so se mu spontano vrnili določeni spomini iz prejšnjega življenja v nekem samostanu. Tudi v sedanjem utelešenju si je želel vsaj nekaj časa preživeti v samostanu, kar mu je uspelo na starost. Svoje duhovne poti ni povezoval z nobeno dogmatično usmerjeno cerkvijo in nekritično slepo vero. Ker je večino življenja preživel v komunistični Češkoslovaški, se mu je ta možnost odprla šele v starosti.
Med leti 1984 in 1987 je že kot upokojenec preživel nekaj mesecev v teozofskem samostanu v Summit University v pogorju Santa Monice v Kaliforniji v ZDA. V svoji aktivni delovni dobi je bil zaposlen v izvoznem oddelku in kot prevajalec. Obvladal je nekaj svetovnih jezikov, najbolje angleščino in nemščino.
Med drugo svetovno vojno je bi na prisilnem delu v Nemčiji, tako kot njegovi drugi številni rojaki, zato si je dobro izpopolnil znanje nemščine. Ena zaposlitev mu ni zadostovala za osnovno preživetje, zato je moral opravljati razna dela tudi zvečer in ponoči.
Tudi to ni zadostovalo, da bi si prislužil dovolj denarja za hrano, zato je trpel lakoto. Prebival je v Berlinu, kjer je bil priča dogodkom pri sovjetskem osvajanju tega mesta, ko je umrlo veliko število civilistov in vojakov na obeh straneh. Ves čas je imel posluh za duhovni razvoj, po upokojitvi pa se je lahko popolnoma posvetil tej tematiki in se z njo ukvarjal do konca svojih dni v fizičnem svetu. Pisal je članke, veliko predaval in napisal dve knjigi, ki ju je po nekaj uspešnih izdajah v tiskani obliki, ponudil še brezplačno za osebno rabo v elektronski verziji na spletu.
V pokoju se je aktivno vključil v Združenje unitarcev, kjer je bil eden izmed najuspešnejših duhovnikov z nazivom reverend, tj. častiti gospod. Za svoja predavanja je znal izbirati zelo zanimive teme in jih posredovati slušateljem, kljub temu da so bile marsikatere v komunistični državi uradno tabu. Pogosto se je osredotočil na doživetja ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje in na dela zdravnikov ter psihologov, ki so se podrobneje ukvarjali s temi vprašanji. Rad se je vračal k temi reinkarnacije in karme ter propagiral dela dr. Helene Wambach.
Na svojih predavanjih je govoril tudi o pomembnih mednarodnih osebnostih iz področja duhovnosti in predstavljal njihova dela. Osebno je poznal znanega duhovnega učitelja in pisatelja dr. Paula Bruntona.
Jiří Palka je fizično zapustil ta svet 12. junija 2011 v kraju Jablonec na Nisi. Viri: • Revija Poutník, oktober 2011 – PhDr. Radovan Lovčí: Vzpomínka na Rev. Jiřího Palku – https://brno.unitari.net/data/archiv/Poutnik_2011_10.pdf • Rev. Jiří Palka: Duchovní síly – Na obe originalni Palkovi knjigi sem pred časom naletel na spletu, kjer jih je dal avtor na voljo vsem, ki jih zanima obravnavana tematika. Sčasoma sem ju prevedel.
Avtorjev sin Roman Palka mi je odobril avtorske pravice za objavo v slovenščini. Prav tako za avtorjeve članke.
Pripravil: Janez Lavrenčič
Ljubljana, 02.12.2020
