Ljubezen se ne začne tako, da se v nekem trenutku, v usodnem srečanju, zaljubimo v nekoga.
Ljubezen se začne pri nas samih, z našo ljubeznijo do sebe, do življenja, do vsega, kar je ustvarjeno…
Takšna ljubezen nas naredi sposobne ljubiti drugo osebo in prejemati njeno brezpogojno ljubezen. Ko je ljubezen prava, od partnerja ne zahtevaš ničesar. Če te ljubi, imaš vse, kar si želiš. Torej ničesar ne zahtevaš, a imaš vse. To je prava ljubezen.
Najpogosteje pa ni tako in to nas vrača k tisti žalostni življenjski resnici, da veliko ljubezenskih zvez nima prav nič skupnega s pravo ljubeznijo.
Recimo, da se je vaša poroka odvijala v celoti po scenariju, ki ste ga sanjali za nepozaben uvod v trajno življenjsko srečo. Bilo je kot v filmu: čudovita poročna obleka, nevesta je bila videti kot princesa, cerkev in po ročna dvorana v cvetju, usodni »da«<, solze v maminih očeh, očetov ponosni nasmeh, izmenjava prstanov, prvi valček, veseli svatje, večnadstropna bela torta, čestitke, darila, medeni mesec …
Vse je videti pravljično, toda kaj je združilo nevesto in ženina? Prava ljubezen ali trenutna zaljubljenost in norost? Ali je bila vsa ta predstava potrebna le zato, da se na tistem seznamu želja, ki ga je sestavljalo mlado dekle, sanjajoč o svoji srečni prihodnosti, odkljuka vrstica zakona, ljubezni, moža kot »doseženo«? Če je bila poroka prirejena le zaradi izpolnitve želja s seznama hočem, potrebujem, daj mi, se bo življenje kmalu spremenilo v nenačrtovan in neželen, neizprosno grd scenarij.
Zakonski partner ni čarobni stroj, ki služi izpolnjevanju vaših želja in potreb.
Ko dojamete, da ne zagotavlja vsega, kar želite, ga začnete zasipati s celotnim klasičnim rafalom obtožb: »Kako si predstavljaš, da bomo živeli s tvojo majhno plačo?«, »Okoli hodim v krombi plašču, Toni pa je svoji ženi kupil plašč iz nerca!«, »Kje si se danes tako dolgo potikal, če imaš službo do treh?«, »Kaj si celo popoldne delal s prijatelji? Ko bi le vedela, o čem ste tako dolgo govorili!« …
Ali pa druga stran očitkov, namenjenih njej: »To, kar kuhaš, je neužitno!«, »Če bi manj govorila s prijateljicami, bi bilo stanovanje bolj čisto, telefonski račun pa manjši!«, »Kdo bi lahko nagrabil toliko denarja, kolikor ga ti lahko porabiš?« … in tako vse do tistih usodnih očitkov in zaključkov, ko ni več vrnitve: »Uničil si mi življenje!«, »Ti si nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v življenju!«, »Le kam sem gledal, ko sem te spoznal?«, »Kam je izginil tisti človek, s katerim sem se poročila?« … Konec.
To nikoli ni bila ljubezen….
