Ljubiti sebe

Obstaja posebna vrsta ljubezni, ki ti je ne more dati nihče drug, razen ti sam. Včasih ji ne pripisujemo dovolj visoke vrednosti, saj smo tako zelo pozorni na zunanja dogajanja in okolje, da s tem pozabimo pogledati vase. Ljubezen začnemo iskati pri drugih, saj imamo občutek, da bomo s tem dobili tisto, kar potrebujemo. Vendar, pogosto se pa tudi zgodi, da imamo ob sebi ogromno ljudi in se še vedno počutimo sami ali pa izgubljeni.

Dodajam to, kar sem zapisala pred okrog petimi leti:

»Ali sem sama?

OGLAS

Sama sredi kroga ljudi.

Sama, čeprav me mama gleda v oči…«

V tistem času sem ob sebi imela ljudi, ki me imajo radi in v tem smislu se nikdar nisem počutila osamljeno. Toda, vedela sem, da mi nekaj manjka, saj sem doživljala nasprotne občutke, kot bi jih morala. Počutila sem se manjvredno, čeprav so me drugi zmeraj pohvalili. Počutila sem se, kot da sem v vsem sama, čeprav sem dobivala vso podporo. Imela sem občutek, da nič več nima smisla, čeprav sem prejemala ljubezen od drugih.

Verjamem, da bi si vsi morali znati dati toliko ljubezni, kot je znamo dati nekomu drugemu. Verjamem tudi, da je ljubezen ena najmočnejših sil ali energij, ki, tako kot pravijo zgodbe, zmeraj premaga »slabo«. Ljubezen do sebe ne pomeni, da zmanjšamo pomen ljubezni, ki si jo delimo z drugimi, temveč to, da se zavedamo lastne vrednosti in da ne iščemo nečesa, kar je že v nas samih, pri drugih. Ljubezen do sebe ni več kot pa ljubezen do drugega, sta si pa enakovredni oziroma bi si morali biti, ampak pogosto tisti drugi pripisujemo večjo vrednost. Takoj, ko nam nekdo omeni ljubezen, pogosto pomislimo na nekoga drugega, redkokdaj pa pomislimo nase ali na vse drugo, kar je okrog nas. Ljubezen se nahaja v vsem. Človek zna začutiti ljubezen, včasih je ta neopisljiva.

Ko slišimo za ljubezen do sebe, hitro pomislimo na večno zadovoljstvo ali srečo. Tudi sama sem v samem začetku bila skorajda že prepričana, da ni možnosti, da bi še kdaj lahko pristala v teh temnih miselnih »prostorih«, v katerih sem se nahaja v preteklosti. Ampak takšno mišljenje je zmotno, pravzaprav je lahko celo škodljivo. Ljubezni do sebe ne vidim kot nek cilj, s katerim bi za vedno odstranili vse negativne misli, ki smo jih imeli ali pa del sebe, ki ga vidimo kot škodljivega. Ljubezen do sebe je nekaj, kar nima konca. Ljubezen do sebe ni cilj, temveč je pot, tako kot vse ostalo v našem življenju. Na poti se vedno pojavijo ovire, ampak to še ne pomeni, da jih ni mogoče preseči. Pot brez izzivov ali ovir ne obstaja. Vprašanje je samo, na kakšen način jih bomo poskušali premagati. Ljubezen do sebe vidim kot sprejemanje sebe v celoti – sprejemanje najglobljih delov sebe, lastnih negativnih občutkov in sence. Zanikanje lastnih čustev in občutkov je nasprotno od ljubezni do sebe.

Rekla bi, da se imam rada in da se zavedam lastne vrednosti, da sprejemam sebe in svoje življenje, točno takšno, kot je; je pa tudi res, da se še vseeno kdaj počutim izgubljeno, ujeto v lastnih mislih ali negotovo. To sedaj sprejemam, ne pa zanikam – in to mi pomeni ljubezen do sebe.

Eva Kojc

Najdete me tudi na instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje