Ljubiti znamo, ker SMO ljubezen

Že v zgodnjem otroštvu je naš boj za preživetje izhajal iz težnje po zadovoljevanju potrebe po ljubezni. To je v nas sprožilo nekakšen strah. Namesto da bi prejemali in posledično dajali ljubezen, smo se učili vlog, preko katerih bi lahko prišli do približnega občutka ljubezni in hkrati kompenzirali ljubezen z drugimi dejanji. V boju za preživetje smo izgubili svoje bistvo. Nismo bili sprejeti in brezpogojno ljubljeni takšni, kakršni smo. Prilagodili smo se pogojem okolice, da smo bili sprejeti.

Zato pogosto ne vemo, kdo smo v svojem bistvu, kakšno ljubezen smo sposobni doseči v sebi. Namesto da bi izpolnili svoj namen in poslanstvo, se ukvarjamo z ovirami in blokadami. Zato sta naše poslanstvo in življenjska naloga nenehna rast ter učenje ljubezni.

OGLAS

Ljubezen, kakršne smo vajeni, je zelo egoistično čustvo, in temeljni pogoj za ljubezen je opustitev ega. Dokler hrepenimo po ljubezni, hkrati pa se oklepamo ega, ljubezen ne more postati resničnost.

Žrtvovanje ega ljudem predstavlja najtežje dejanje, občutek kot da bi, če bi to storili iztrgali del sebe. Ego je namreč ščit, tolažba, vendar je izmišljen, naša lažna podoba. Če bi ga “spustili”, bi se s tem odrekli idealizirani sliki sebe in ostali samo mi, takšni kot smo. Čista ljubezen! Smo pripravljeni žrtvovati ego in odpreti vrata do božanskega?

Z izvajanjem duhovnih praks se pot k ljubezni lahko začne. Usmerjanje pozornosti na sedanji trenutek omogoči, da se um umiri, razširi se zavedanje in omogoči pretok ljubezni. Ljubezen tako cveti in se sčasoma razširi k vsem. Takega širjenja ljubezni ne zamenjujte s šibkostjo in naivnostjo.

Ljubezen je namreč svoboda, je dajanje, sprejemanje, nesebičnost, radost, mir…