Ljubiti znamo, ker SMO ljubezen

OGLAS

Ste se morda kdaj vprašali, kolikokrat v življenju ste res začutili ljubezen v pravem pomenu na videz preproste besede, ki ji rečemo ljubezen. Kaj sploh je ljubezen? Percepcije ljubezni se razlikujejo in sama menim, da načinov, oblik in razumevanja ljubezni obstaja toliko, kolikor je ljudi na svetu.

Ljubezen pogosto zamenjujemo s partnerstvom. Z razmerjem med dvema osebama. Prepogosto pa je v razmerjih prisotno vse kaj drugega kot ljubezen. Velikokrat se zgodi, da ljudje svoja razmerja ohranjajo zaradi strahu. Zaradi strahu pred tem, da bi ostali sami.

Grobo se sliši, vendar se pogosto izkaže, da svoje ženske ali svojega moškega ne ljubimo, temveč jo ali ga “izrabljamo” zgolj zato, da čutimo navidezno pripadnost in ne ostanemo sami. Partnerja ostajata v razmerju, ker čutita medsebojno odvisnost, kar pa pogosto nima nobene veze z ljubeznijo.

Ko omenjam ljubezen kot pristno čustvo in občutenje, ne želim govoriti o ljubezni do osebe, ki naj bi jo ljubili. Gre za ljubezen, ki ni naslovljena na kogarkoli. Če ljubezen naslovimo, jo v trenutku uničimo.

Gre za izžarevanje ljubezni, ki je v nas, za izžarevanje sebe, izžarevanje mogočnosti lastne duše.

Ljubezen bi morala biti samoumevna lastnost, ki je v nas ne glede na to, kje in s kom smo. Tudi če smo sami, naj nas ves čas preplavlja ljubezen. Bolj kot razprostiramo krila ljubezni, večje razsežnosti ji dajemo.

Že v zgodnjem otroštvu je naš boj za preživetje izhajal iz težnje po zadovoljevanju potrebe po ljubezni. To je v nas sprožilo nekakšen strah. Namesto da bi prejemali in posledično dajali ljubezen, smo se učili vlog, preko katerih bi lahko prišli do približnega občutka ljubezni in hkrati kompenzirali ljubezen z drugimi dejanji. V boju za preživetje smo izgubili svoje bistvo. Nismo bili sprejeti in brezpogojno ljubljeni takšni, kakršni smo. Prilagodili smo se pogojem okolice, da smo bili sprejeti.

Zato pogosto ne vemo, kdo smo v svojem bistvu, kakšno ljubezen smo sposobni doseči v sebi. Namesto da bi izpolnili svoj namen in poslanstvo, se ukvarjamo z ovirami in blokadami. Zato sta naše poslanstvo in življenjska naloga nenehna rast ter učenje ljubezni.

OGLAS

Ljubezen, kakršne smo vajeni, je zelo egoistično čustvo, in temeljni pogoj za ljubezen je opustitev ega. Dokler hrepenimo po ljubezni, hkrati pa se oklepamo ega, ljubezen ne more postati resničnost.

Žrtvovanje ega ljudem predstavlja najtežje dejanje, občutek kot da bi, če bi to storili iztrgali del sebe. Ego je namreč ščit, tolažba, vendar je izmišljen, naša lažna podoba. Če bi ga “spustili”, bi se s tem odrekli idealizirani sliki sebe in ostali samo mi, takšni kot smo. Čista ljubezen! Smo pripravljeni žrtvovati ego in odpreti vrata do božanskega?

Z izvajanjem duhovnih praks se pot k ljubezni lahko začne. Usmerjanje pozornosti na sedanji trenutek omogoči, da se um umiri, razširi se zavedanje in omogoči pretok ljubezni. Ljubezen tako cveti in se sčasoma razširi k vsem. Takega širjenja ljubezni ne zamenjujte s šibkostjo in naivnostjo.