Občutek ljubosumnosti, je del našega biološkega ustroja, zadnje raziskave kažejo da ga lahko umestimo v del naše instinktivne narave. Ljubosumje izvira iz strahu pred izgubo ljubljene osebe ali že samo iz tega, da bo jo potrebno deliti še z nekom. Doživljanje ljubosumnosti je zelo tesno povezano z občutki izgube. Je občutek, ki ga občuti večina ljudi, vendar se intenzivnost in pogostost zelo razlikuje. Kdor ima nizko samopodobo in goji občutke manjvrednosti, da ne zadošča partnerju takšen kot je, bo prej razvil občutke ljubosumnosti.
Potrebno je razjasniti kaj je normalno in kaj nakazuje pretirano ljubosumje.
Ljubosumnost spada k vsakem normalnem partnerskem odnosu, včasih je celo zaželenja. Če opazimo partnerjev strah, da nas izgubi nam daje to občutek zaželenosti in pripadnosti. Zametki občutka ljubosumnosti so lahko pozitivni, vse kar sega čez pa mora imeti svoje jasne meje. Pomembne točke, ki nakazujejo mejo med normalnim in pretiranim ljubosumjem, se kažejo na različnih področjih. Razvoj občutka ljubosumnosti je odvisen od posameznikovih izkušenj v prejšnjih zvezah, poglavitni so tudi odnosni vzorci iz otroštva, ki določajo stil navezanosti, kar pomeni način kako se navežemo na ljubljeno osebo in kako to vez dojemamo (varno, ambivalentno ali pa nevarno). Ta stil navezanosti se prenese v partnerski odnos, kar pri ne-varni in ambivalentnem stilu ne pomeni nič dobrega, saj so strahovi pred izgubo globoko ukoreninjeni v osebnost in lahko povzročijo patološko ljubosumje.
Pomembna je tudi samopodoba posameznika, koliko ljubezni je posameznik sploh zmožen gojiti do sebe. „Če sami sebe ne vidite kot ljubezni vredne, ne boste nikoli verjeli, da vas lahko kdo resnično ljubi“. Tako boste ujeti v nenehnem sumu če ste resnično ljubljeni. Osnova za patološko ljubosumje leži prav v tem. Sum da niste ljubljeni, lahko gre v takšne skrajnosti, da postane 24 -urno mučenje z obsesivnimi mislimi in strahovi.
Kadar občutek ljubosumnosti, že tako močno vpliva na miselni tok, da lahko že govorimo o obsedenosti, pogosto nastopi tudi potreba po nadzorovanju partnerja. Kontrola partnerja tako postane igra iz katere več posameznik ne more izstopit. Pogosto sledijo obtožbe, in napačne interpretacije ljubosumnega partnerja, ki vse skupaj dojema v sliki svojih strahov. Za prizadetega partnerja je takšno stanje zelo težko, saj se počuti nenehno nadzorovan in ujet ter krivično obsojen. Ljubosumje je strup za odnos saj ruši, temelje zaupanja. V kolikor partner ni pripravljen zapustiti takšne zveze posega po drugih rešitvah. V mnogih primerih občutek ujetosti, v kateri ranjen partner živi, lahko predstavlja razlog za resnično prevaro. Saj če zaupanja v partnerja ni, ga tudi ne more izgubiti. Iz takšnega začaranega kroga je parom težko najti pot k spet harmoničnem odnosu.
Najboljše je, da se posameznik ki trpi za patološkim ljubosumjem odloči za psihoterapevtsko obravnavno, saj bo mu proces terapije omogočal zgraditi bolj ljubeč odnos do sebe ter izkusiti varni stil navezanosti, katerega v otroštvu ni prejel. Priporočljiva pa je tudi partnerska terapija, ki včasih pomaga pri samem razkrivanju patološkega ljubosumja in vzpostavljanja vnovičnega zaupanja med partnerjema.
