Ljubeče družine so temelj humane družbe.
Pesnik Roberto Sosa pravi: »Blagoslovljeni ljubimci, katerih zrna peska vzdržujejo središče morja«.
Krog ljudi, s katerimi smo vpleteni in se odzivamo nanje, se razširja in se ne konča s primarno družino, niti z bodočimi družinami naših otrok. Razširja se še naprej in pomaga ustvarjati bolj ljubeče skupnosti in nenazadnje bolj ljubeč svet.
Razumevanje našega hrepenenja po ljubezni in njenega delovanja je bistveno za ustvarjanje sveta, v katerem nam je dovoljeno zadovoljiti te potrebe in ki iz nas izvabi najboljše.
Ljudje hrepenimo po povezanosti z drugimi in smo ustvarjeni zanjo.
V naši naravi je, da se intimno povezujemo z nekaj dragocenimi drugimi, se iz teh odnosov učimo in se nato povežemo še s prijatelji, sodelavci in s ‘svojim plemenom’.
Pravzaprav uživamo v družbi, ki nas popelje iz našega osebnega, malega sveta in nas poveže s svetom.
Odraščala sem v revnem mestecu v Veliki Britaniji, v obdobju po drugi svetovni vojni, kjer smo se vsi zavedali, da moramo sodelovati, če želimo preživeti. Vsi so prihajali v pub – uradniki, poveljniki ladij, trgovci s papirjem, sodniki, zdravniki, duhovniki, gospodinje in prostitutke.
Starejši prebivalci so ves večer v kotu kartali in se pogovarjali o politiki. Berači, ki so se na poti do naslednjega mesta ustavili pri nas, so dobili prenočišče in pivo ter veliko porcijo jajc in slanine, ki jo je pripravila moja mama. Vojake, ki so se zlomili, preplavljeni s spomini iz vojne, so peljali v zadnjo sobo, jih držali za roko in potolažili. Žalujoči so dobili objem in viski, ter morda še veselo, neuglašeno pesem, ki jo je na klavir zaigrala moja babica.
Seveda ni šlo vedno brez nesoglasij in pretepov, ljudje so imeli predsodke, nekateri so bili kruti. A kljub temu je vladal občutek, da sodelujemo. Vedeli smo, da potrebujemo drug drugega, po večini pa je bil tam vsaj nekdo, ki mu je uspelo biti sočuten. Ko smo povezani z ljudmi in smo sočutni do njih, nam je lahko tudi mar zanje.
Sočutja se lahko naučimo iz Biblije, Korana ali budizma, toda mislim, da se ga moramo najprej naučiti v nežnem objemu staršev in partnerjev. Nato bomo morda pripravljeni, da ga namensko in dejavno delimo naprej, v koncentričnih krogih, v širši svet. Pesniki in preroki nam že stoletja zatrjujejo, da bi se nam vsem godilo bolje, če bi se bolj ljubili in da bi to prav morali doseči. Najpogosteje je to sporočilo oblikovano kot zbirka moralnih pravil in abstraktnih idej.
Toda vse to nima veliko učinka, če se nas čustveno ne dotakne in če ne čutimo osebne povezanosti z drugimi. Šele takrat namreč lahko začutimo njihovo bolečino in žalost, kot bi bila naša. Tako kot številni drugi tudi jaz darujem nekaj denarja v sklade za pomoč žrtvam po potresu ali drugih katastrofah, a se je težko zares odzvati na ogromne, težko obvladljive težave ali velike množice. Zame je lažje in bolj zadovoljujoče, če več denarja vsak mesec darujem družinam dveh deklic iz Indije, ki sta vključeni v program rejništva mednarodne agencije za pomoč Plan v Kanadi. Imam njune slike, vem, kako jima je ime in kje živita.
Vem, da ima ena družina kozo in je druga prvič dobila pitno vodo. Nekoč bi jih rada obiskala. Čutim se povezana s stoičnima materama, ki stojita ob deklicah na fotografijah, ki jih vsak mesec dobim v svoj elektronski nabiralnik. Sodobna tehnologija nam omogoča takšne stike in tako se lahko nekdo, kot sem jaz, poveže z nekom na drugem koncu sveta in pokaže skrb zanj.
Pred nekaj leti je v malem, slikovitem naselju lesenih hiš ob reki v hribovju blizu Ottawe v Kanadi vzniknila organizacija Wakefield Grannies (Babice iz Wakefielda). Gibanje je začela ena sama oseba, Rose Letwaba, medicinska sestra iz Južne Afrike, s svojim govorom pri nedeljski maši. Spregovorila je o babicah v slumu Johannesburga, ki svoje vnuke, ki so zaradi aidsa izgubili starše, vzgajajo v tako hudi revščini, da morajo zaklepati njihove zobne ščetke, ker so tako dragocene.
Ducat babic iz Wakefielda se je tako združilo, vsaka od njih pa se je povezala z eno babico iz Južne Afrike in njeni družini začela prispevati denar. Sčasoma je v Kanadi in ZDA nastalo že več kot 150 takšnih skupin, ki povezujejo babice po svetu. Greg Morteson, ameriški plezalec in zdravstveni delavec, je v knjigi Three Cups of Tea (Tri skodelice čaja) zapisal pripoved o tem, kako ga je osebna izkušnja povezanosti navdahnila za s sočutjem prežeto služenje skupnosti, ki ga je tako lepo sprejela.
Leta 1993 se je Mortenson izgubil v gorovju Pakistana, ko je želel splezati na goro K2, in se znašel v vasici, poimenovani Korphe. Tamkajšnji vaščani so mu rešili življenje in z njim oblikovali posebno vez. Haji Ali, vaški poglavar, mu je pojasnil, da si v Korpheju ‘prvič, ko piješ čaj pri nekom, še tujec. Drugič si gost, pri tretji skodelici pa postaneš del družine.’ Mortenson je postal del družine iz Korpheja. Njegova čustva so še okrepili spomini na mlajšo sestro Christo, ki je umrla po dolgotrajnem boju z epilepsijo. Njen obraz je videl v obrazih otrok iz vasi.
Njihovo življenje je bilo boj, prav tako kot življenje njegove sestre. Ko si je želel ogledati vaško šolo, so ga peljali na mesto, kjer je dvainosemdeset otrok klečalo na hladnih tleh in s palicami v zemljo vpisovalo poštevanko. Šola ni imela sten in ker si vaščani niso mogli privoščiti učitelja za en dolar na dan, tega večino časa ni bilo. »Počilo mi je srce,« pravi Mortenson. Poglavarju Hajiju Aliju je obljubil, da bo zgradil šolo.
V dvanajstih letih, ki so sledila, je Mortenson s svojo organizacijo Central Asia Institute v Pakistanu in Afganistanu zgradil več kot petinpetdeset šol, od katerih jih je bilo veliko namenjenih deklicam. Mortenson poudarja, da lahko za ceno enega izstrelka zgradimo več sto šol, ki otrokom ponudijo uravnoteženo izobrazbo. To je drugačna vojna proti nenehnemu ločevanju med ‘nami in njimi’, ki hrani ekstremizem. Ta odziv poudarja moč sočutja in povezanosti.
Take zgodbe mi dajejo upanje, da se lahko naučimo ljubezni, jo negujemo v partnerstvu in družini, in nato z empatijo in pogumom, ki ju pridobimo, najdemo načine, da jo razdelimo med ljudi in naredimo nekaj dobrega za svet. Pisateljica Judith Campbell pravi: »Ko govori srce, si pridno zapisuj.« Te zgodbe so začeli ljudje, ki so bili odprti in so se na stiske drugih odzvali iz srca.
Dokazujejo, kako lahko čustvena odzivnost in osebna povezanost spremenijo svet na bolje. Pogled na ljubezen in odnose, predstavljen v tej knjigi, se ujema z mislijo pisatelja in meniha trapista, Thomasa Mertona, ki je verjel, da mora biti sočutje konec koncev utemeljeno na »jasnem zavedanju o so-odvisnosti vseh živih stvari, ki so vse del druga druge in povezane druga z drugo.« Zdi se mi, da se moramo kot vrsta, če želimo sploh preživeti na tem krhkem zeleno-modrem planetu, naučiti preseči iluzijo ločenosti in razumeti, da smo resnično medsebojno odvisni. Tega pa se naučimo v naših najbolj zaupnih odnosih.
