Življenjski trening je nekaj kar nas uči naslavljati nas same kot nas same. Le-ta je lahko usmerjen v našo sekundarno naravo, lahko pa nas jasno in nedvoumno kaže to, kdo mi v resnici smo, da lahko potem od tam doživljamo sebe.
Vsak od nas čuti znotraj sebe, sebe. Vemo kdo smo in to vemo samo mi.
Drugi nas lahko opisujejo od zunaj, kako nas “čutijo”, dojemajo.
A kaj pravzaprav čutimo, ko opisujemo druge?
A čutimo sebe? Njih? Nekaj pomešanega?
In če je pomešano, kaj pravzaprav čutimo?
Vsak najprej čuti sebe, svojo lastno inštanco. In od kje čutimo druge. Torej moramo najprej čutiti sebe, svojo lastno naravo.
Ta je kakršna je, brez pardona. Za nas se čuti živa. Čuti se kot nekaj, kar mi daje življenje, me dela živo.
Vse ostalo so že dodatki nekih fokusov v življenju, ki smo jih posvojili od drugih.
Smej se ker te “bucam”, pravi mama. Jezi se, ker ti prebujam jezo ipd.
To, kar čutimo smo mi sami. A ko dobimo kot bi temu rekel marketing od zunaj neki poriv, se počutimo tako, kot smo vzpodbujeni.
To ni naša izvirna narava. Mi smo, kdor smo. Ne glede, če smo spodbujeni v neko čutenje ali ne.
Počutimo se, kot se pač počutimo. In to kako se počutimo je vseprevečkrat odvisno od zunanjih impulzov, ne od teh, ki prihajajo iz naših globin.
Notranji impulzi so nekaj, kar je nam primarnega, ne sekundarnega kot vzpodbuda. Tudi dihamo sami od sebe.
Za to, da obstajamo, ne potrebujemo spodbude. Preprosto smo. In to kar smo, v tem obstajamo v svoji primarnosti.
Razen, če nas naučijo, da je pomembno obstajati v svoji sekundarnosti, v svojem drugotnem izrazu, ki pa prihaja od nekje zunaj.
Znanstveniki temu impulzu pravijo stimuli s katerim izmerijo naš nivo odzivnosti. A ni vse v odzivnosti. Mi kot primaren impulz našega življenja obstajamo brez, da bi morali za to biti vzpodbujeni.
Naša družba nas uči, da naj iz svojega primernega občutka za sebe naredimo nekaj, kar ta primarni občutek za nas ni. Uči nas, da ga naj zamaskiramo, ga naj prekrijemo z zunanjim impulzom, ki pa prihaja iz stimulacije.
To je impulz, ki se ga da “znanstveno” izmeriti, saj da neki odziv.
Odzivanje pa je že nekaj otipljivega, za razliko od nečesa, kar otipljivo ni. Naš primarni impulz vznika, kot bi temu rekla znanost iz našim možganov. Le-ta nas dela žive, dela nas to, kar smo mi sami.
Pa je temu res tako?
Ker če se gre za interpretacijo tega, kar je naš primarni impulz, je to nekaj, kar se zrcali v našem telesu, v čustvenem izrazu, v mislih, premišljevanju.
Vendar pa mi nismo to, kar se kaže kot naš primarni impulz. To, kar se kaže, je le interpretacija, igra našega telesa, čustev, električnih impulzov izražanja.
Pod vsem tem, kar je interpretacija, leži čisto nekaj drugega.
Je že res, da ta interpretacija temelji na primarnem impulzu, a težava nastopi, ker ima vsak od nas svoje telo, ki interpretira te primarne impulze na svoj lasten način. Na svoj lasten način. In vsekakor ne na način, kot bi si to želeli videti drugi.
To, kar vidijo drugi, je njihova interpretacija tega, kar vidijo, kljub temu, da je izkušnja tega, kar vidijo njihova lastna, za njih popolnoma pristna.
Vsekakor je, saj je to, kar izkušajo oni, v prvi osebi. Ne nekdo drug.
Težava je, da smo naučeni, da naj gledamo sekundarne impulze kako ise nekdo obnaša, da naj sledim sekundarnim impulzom, kako se nekaj kaže. In kaže se nam.
To, kar se kaže nam je zelo velikokrat pogojeno z naši interpretacijo. Primarnega impulza dostikrat niti ne zaznamo, saj smo odučeni od tega, da naj bi zaznavali primarno in naučeno, da naj zaznavamo sekundarno.
Živimo torej v svetu posrednosti, ne primarnosti. In od tod tudi vrednotimo sebe n druge.
Če nam nekdo pove, da samo hladni, mnogokrat sprejmemo njegovo interpretacijo, saj smo naučeno, da se naj odzivamo na sekundarne interpretacije. Problem imamo s tem, kar nam je nekdo povedal o nas, saj čutimo v sebi, da z nami ni čisto nič narobe na primarni ravni.
Znotraj sebe doživljamo pravi mambo džambo, saj se ne zavedamo, da govori o dveh ali treh in še več različnih stvareh.
Če želimo v življenju vzpostaviti harmonijo znotraj sebe, je dobro, da se pogovorimo sami s sabo in začnemo biti odrasli posamezniki, ne tisti, ki so ranjeni, ko njim nekdo pove nekaj iz njihove sekundarne izkušnje njih, kot so jo doživeli oni sami.
Če si želimo živeti na ravni primarnega izražanja, pa je potrebno odluščiti mnogo stvari, mi nam meglijo našo percepcijo.
To počnemo v duhovnosti na mnogih terapijah, delavnicah, ritualih ipd. Tam se mnoge od teh sekundarnih stvari preprosto odluščijo, odpadejo medtem, ko se skozi nas prežema tista nevidna sila, ki je dosti bolj primarna kot izraz, ki ga imamo za primernega.
Naš izraz je vedno takšen, kot je. Težava pa nastane, da se niti več ne zavedamo, kakšen je.
In če želimo iti bolj v svojo primarnost, ne v neko posrednost, je dobro, da se izpostavimo neke vrste praksi, ki nam bo pomagala videti več primarnosti znotraj nas, ne sekundarnosti, ki nam je tako draga.
