Ločitev in razhodov je na žalost ogromno. Zgodi se tudi, da zaradi ekonomsko težje situacije par ostaja skupaj, kljub temu, da se ne prenašata, se kregata in si vlečeta točno tiste živce ven, ki si jih ne bi smela, a si enostavno ne moreta privoščiti ločitve, iskanja drugega stanovanja, plačevanja preživnine in vseh ostalih stroškov, ki se kopičijo, ko gre eno gospodinjstvo narazen in se oblikujeta dva.
Tokrat bomo razmišljali o otrocih, ki so vmes. So tampon cona med staršema, ki svojo energijo in misli usmerjata v večji meri v jezo in krege, nasprotovanja in nekomuniciranje in pozabita na to, da sta tudi starša, ne samo partnerja. Sicer bodo mnogi partnerji ponosno povedali, da se ne kregajo pred otroki in da menda oni ne vedo kaj se turobnega dogaja med očijem in mamico. Pa se na tej točki dajmo vprašati, ali je to vedno primerno?
Seveda je hvalevredno, da ni otrok žrtev medsebojnega obračunavanja staršev in da mu ni treba poslušati verbalnega nasilja, manipulacij in drugih zlorab, ki so zelo pogosto orodje v boju med partnerjema, ko ni več tolerance in spoštovanja. A zopet, pomislite kakšen šok doživi otrok, ki baje živi v urejeni in ljubeči družini, ko naenkrat en dan na primer oče odide za vedno. Otrok ni seznanjen s težavami med staršema, prepričan je, da je vse v najlepšem redu pa se v enem dnevu njegova iluzija podre kot hišica iz kart. Spet druga krivica, ki se zgodi otroku, ko pred njim starša skrivata, da se ločujeta, je ta, da otrok intuitivno čuti, da med njima ni vse okej, da sta jezna, žalostna, besna, živčna pa tega navzven ne kažeta. Otrok njuna čustva čuti, a si jih ne zna interpretirati, ker nima še izkušenj iz odraslega sveta, pa si zato, da se nekako pomiri, naredi svoje notranje odgovore, zgolj v glavici, ki so lahko zelo ogrožujoči in nevarni za otroka.
A kot vemo, se ločujoča starša bolj osredotočata na to, kako si bosta prizadejala bolečino in rahlo »pozabita« na to, da bi bilo zelo primerno otroku povedati, kaj se dogaja.
Kot moderatorka foruma Ločitve na Med-over-net portalu prebiram grozljive zgodbe ljudi, ki se soočajo z razvezo in se borijo za skrbništvo in stike nad otroci, obenem pa zanemarjajo iskren pogovor, s katerim bi otroku, za njegovo starost na primeren način povedali, kaj se dogaja. Verjemite, naši otroci so mnogo bolj dojemljivi za naša čustva in želijo vedeti, kaj se v družini dogaja. Bodite iskreni do svojih potomcev in jim na primeren, obziren in ljubeč način povejte resnico, seveda upoštevajte starost otroka in po možnosti skušajte povedati novico o ločitvi oba starša skupaj. Naj otroci vidijo, da oba enako mislita in da se obetajo spremembe, vendar se v ljubezni in varnosti otrok s strani obeh staršev ne bo nič spremenilo. Ali to zmorete? Iskreno se v sebi vprašajte.
Kar tudi strogo obsojam je, da nekateri starši začnejo uporabljati lastnega (!) otroka kot orodje in orožje v boju proti bivšemu partnerju. Trdijo, da želijo za otroka vse najboljše, v istem hipu pa ščuvajo in perejo možgane otroku češ kako je drugi starš slab, nesramen, ni mu za zaupati in ga črnijo na vse pretege. Ali se ob takšni manipulaciji in maltretiranju otroka zavedajo, kaj povzročajo mlademu bitju? Ki je navezan na oba starša? Ki ju ima rad in ki sta še nedolgo nazaj predstavljala varen pristan za družino?
Največji dosežek je po moje to, da lahko bivša zakonca odrineta medsebojne zamere in jezo ko gre za vprašanja vzgoje, ter četudi ločena, v zdravem starševskem zavezništvu vzgajata otroka, torej da še vedno sodelujeta kot starša, kajti to bosta ostala vse življenje! Ni potrebno, da sta prijatelja, nujno pa je, da se o vseh pomembnih vidikih vzgojnih ukrepov uskladita in domenita, kako bosta oba enako vzgojno obravnavala otroka. S tem pomagata otroku, da odraste v zdravo in samostojno osebnost. To pa si vsi starši želimo za svoje otroke, kajne?
