Don Juan Matus, učitelj čarovništva, nagual, kot se imenujejo učitelji čarovništva, ki vodijo skupine čarovnikov, me je uvedel v spoznavni svet starodavnih mehiških šamanov. Don Juan Matus je bil Indijanec, rojen v mestu Yuma v Arizoni. Njegov oče je bil Indijanec Yaqui iz Sonore v Mehiki, mati pa verjetno Indijanka Yuma iz Arizone. Don Juan je živel v Arizoni do desetega leta starosti, nato pa ga je oče odpeljal v Sonoro v Mehiki, kjer so ju zajele krajevne vojne Yaquijev proti Mehičanom. Oče je bil ubit, don Juana, ki mu je bilo tedaj deset let, pa so sprejeli k sebi sorodniki v Mehiki.
Ko mu je bilo dvajset let, je prišel v stik z učiteljem čarovništva. Imenoval se je Julian Osorio in uvedel ga je v vejo čarovnikov, ki naj bi segala petindvajset rodov v preteklost. Julian ni bil indijanskega rodu, marveč sin evropskih priseljencev v Mehiko. Don Juan mi je povedal, da je bil nagual Julian igralec in da je bil sijajna osebnost – pripovedovalec in mimik, bil je oboževan, vpliven in ukazovalen. Na eni od podeželskih igralskih turnej je igralec Julian Osorio podlegel vplivu naguala Eliasa Ulloe, ki mu je predal znanje svoje veje čarovnikov.
Don Juan je sledil izročilu svojega čarovniškega porekla in je štiri svoje učence – Taisho Abelar, Florindo Donner-Grau, Carol Tiggs in mene – naučil nekaterih telesnih gibov, ki jih je imenoval magične kretnje. Učil jih je v istem duhu, kot so prehajale iz stoletja v stoletje, a s pomembnim odklonom: opustil je pretirano obredje, ki je zaznamovalo dotedanje učenje in izvajanje teh magičnih kretenj. Don Juan je menil, da je zagon obredja oslabel, saj so novi rodovi čarovnikov bolj stremeli za učinkovitostjo in smotrnostjo. Zabičal mi je, da nikoli ne smem z nikomer govoriti o kretnjah, tudi z drugimi učenci ne. Trdil je, da so svojske in prirejene za vsakega posebej.
Njihov učinek je izjemno močan, zato ne gre razpravljati o njih; veliko bolje je, da jih zgolj izvajamo.
Don Juan me je naučil vsega, kar je vedel o čarovnikih svoje veje. Poudaril, utemeljil, potrdil in razložil mi je vse odtenke svojega vedenja, zato je vse moje znanje o magičnih kretnjah neposreden nasledek njegovega učenja.
Magične kretnje niso izmišljene, marveč so jih v stanjih povišane zavesti odkrili starodavni mehiški vrači don Juanove veje. Odkritje je bilo povsem naključno. Porodilo se je med preprosto raziskavo o značilnostih izjemno dobrega počutja, ki jih je navdajalo v stanjih povišane zavesti, ko so ohranjali nekatere telesne drže ali na poseben način premikali roke in noge. Občutek ugodja je bil zelo močan, zato so vse svoje prizadevanje osredotočili na željo, da bi gibe prenesli v stanje običajne zavesti.
Kot vse kaže, so nalogo uspešno izpeljali in obvladali zelo zapleten niz gibov, ki so jim, če so jih izvajali, omogočali delovati z izjemnimi umskimi in telesnimi zmožnostmi. Pravzaprav so bile posledice izvajanja teh gibov tako dramatične, da so jih imenovali magične kretnje. Iz roda v rod so jih osebno predajali učencem čarovništva, upoštevaje izpopolnjene obrede in tajne obrazce.
Don Juan Matus se je pri učenju magičnih kretenj bistveno odmaknil od izročila. Odklon ga je prisilil, da je na novo izoblikoval stvaren cilj magičnih kretenj. Predstavil mi ga je predvsem kot dejansko možnost za prerazporejanje energije in manj kot stopnjevanje umskega in telesnega ravnotežja, za katerim so težili v preteklosti. Razložil mi je, da je odklon posledica vpliva dveh predhodnih nagualov.
Čarovniki don Juanove veje so trdili, da se vsak človek rodi z določeno količino energije, na katero ne morejo vplivati zunanje sile, kar pomeni, da je ne morejo ne povečati ne zmanjšati. Verjeli so, da ta količina energije zadošča za uresničitev želje, ki po njihovem mnenju obseda slehernega človeka na Zemlji: prebiti parametre običajne zaznave. Don Juan Matus je bil prepričan, da nezmožnost preboja izvira iz kulture in družbenega okolja. Trdil je, da kultura in družbeno okolje izrabljata sleherno trohico prirojene energije za izpolnjevanje uveljavljenih vedenjskih vzorcev, ki nam onemogočajo preboj omejitev običajne zaznave.
“Zakaj neki naj bi si jaz ali kdo drug želel prebiti te parametre?” sem vprašal don Juana ob neki priložnosti.
“Preboj teh parametrov je neogibno in bistveno vprašanje človeštva,” je odvrnil. “Preboj pomeni vstop v neverjetne, a stvarne svetove, katerih vrednost se sploh ne razlikuje od vrednosti sveta našega vsakdanjega življenja. Preboj teh parametrov nas še kako obseda, pa če to podmeno sprejmemo ali ne. Žal pa ostajamo bedni poraženci, zato imamo vso to obilico mamil in spodbujeval in verskih obredov med sodobnimi ljudmi.
“Zakaj neki nam nikakor ne uspe, don Juan?” sem vprašal. “Neuspelo prizadevanje, da bi uresničili to najbolj vzvišeno željo,” je dejal, gre pripisati brezglavemu seganju po njej. Naša orodja so pregroba. Kakor da bi poskusili podreti zid tako, da bi butali z glavo obenj. Človek nikoli ne povezuje tega preboja z energijo, čarovniki pa določajo uspeh le z dosegljivostjo energije.
Obsega energije, ki nam je prirojena,« je nadaljeval, “nikakor ne moremo povečati, zato so si čarovniki starodavne Mehike pomagali s prerazporejanjem te energije, z edino možnostjo, ki jim je preostala. Postopek prerazporejanja so začeli z magičnimi kretnjami in z njihovim delovanjem na snovno telo,” Don Juan je med poučevanjem vseskozi poudarjal, kako izjemno so vrači njegove veje cenili telesne spretnosti in umsko ugodje, kar se je ohranilo vse do danes. Ko sem ga opazoval v krogu petnajstih čarovnikov, ki jih je vodil, sem se prepričal o resničnosti njegovih trditev. Odlikovali so se po očitnem in izrednem telesnem in umskem ravnovesju. Nekoč sem ga odkrito povprašal, zakaj čarovniki namenjajo tolikšno pozornost telesu. Njegov odgovor me je nepričakovano osupnil. Vse dotlej sem živel v prepričanju, da je razmeroma duhovno naravnan. “Šamani niso nikakršni duhovneži,” je rekel. »Povsem praktični ljudje so. Res veljajo za rahlo čudaške ali celo nore. Mogoče si zato pomislil, da so duhovno usmerjeni. Videti so nori, ker se nenehno trudijo pojasnjevati stvari, ki jih ni moč razložiti. Zaradi tega jalovega naprezanja, da bi natančno pojasnili zadeve, ki jih nikoli ni mogoče docela razložiti, se zmedejo in mlatijo prazno slamo.
Za telesno spretnost in treznost potrebuješ gibko telo,« je nadaljeval. “To sta najpomembnejši značilnosti v življenju šamanov, saj porajata razumnost in stvarnost: edini nepogrešljivi orodji za vstop v druga področja zaznave. Pravilno krmarjenje v neznanem zahteva drznost, ne pa predrznosti. Čarovnik, ki želi vzpostaviti ravnovesje med smelostjo in predrznostjo, mora biti izjemno trezen, previden, vešč in odlično telesno pripravljen.”
»Zakaj odlično telesno pripravljen, don Juan?« sem vprašal. »Ne zadošča že želja ali pripravljenost na potovanje v neznano?«
“Ne v tvojem mevžastem življenju,« je ostro odsekal. »Samo misel na soočenje z neznanim – kaj šele vstop vanj – zahteva jekleno drobovje in telo, ki ga zmore krotiti. Kakšen smisel je v drznosti, ki je ne spremljajo umska budnost, telesna spretnost in ustrezne mišice?”
Bilo je očitno, da je popolna telesna pripravljenost, ki jo je don Juan zagnano priporočal od prvega dne najinega druženja, plod nepopustljivega izvajanja magičnih kretenj, prvi korak k prerazporejanju prirojene energije. To prerazporejanje energije je po mnenju don Juana bistveno v življenju šamanov, pa tudi v življenju slehernega posameznika. Prerazporejanje energije je postopek premeščanja prirojene energije, razpršene iz telesnih življenjskih središč, ki jo potrebujejo za ohranjanje ravnovesja med umsko čuječnostjo in telesno hrabrostjo.
Več v knjigi Magične kretnje >>
Šamani don Juanove veje so se zagnano urili v prerazporejanju svoje prirojene energije. Njihovo prizadevanje ni bilo zgolj razumsko naprezanje, pa tudi ne plod dedukcije ali logičnega sklepanja. Bilo je nasledek sposobnosti zaznave energije, kot se pretaka v vesolju.
“Sposobnost zaznavanja energije, kot se pretaka v vesolju, so čarovniki imenovali videnje,” mi je pojasnil don Juan. “Videnje so opisovali kot stanje povišane zavesti, v kateri človeško telo zaznava energijo kot tok, nekakšno vibriranje, podobno gibanju vetra. Videnje energije, kot se pretaka v vesolju, je plod hipnega zastoja sistema razlage, ki je značilen za ljudi.” “Kaj je ta sistem razlage, don Juan?” sem vprašal. “Šamani starodavne Mehike so spoznali,” je odvrnil, “da sleherni del človeškega telesa tako ali drugače sodeluje pri spreminjanju pretoka ali obilja vibracij v nekakšno obliko čutnih podatkov. Skupna vsota tega obstreljevanja s čutnimi podatki se z uporabo sčasoma preoblikuje v sistem razlage, ki ljudem omogoča zaznavati svet, kot ga zaznavajo.
Zaustavitev tega sistema razlage,« je nadaljeval, »je nasledek izjemne discipline čarovnikov antične Mehike. Zastoju so rekli videnje in ga opredelili kot temeljni kamen svojega vedenja. Videnje energije, kot se pretaka v vesolju, jim je služilo kot ključno orodje, s katerim so nato oblikovali razvrstitvene sheme. Ta sposobnost jim je na primer omogočila, da so zaznamovali celotno vesolje, dostopno zaznavi ljudi, kot nekakšno čebulasto stvar, ki sestoji iz tisoče plasti. Menili so, da je vsakdanji svet običajnih ljudi le ena od teh plasti. Zato so seveda domnevali, da so njihovi zaznavi dosegljive tudi druge plasti, saj so del naravne človekove dediščine.”
Drugo spoznanje, ki so mu ti čarovniki pripisovali izjemno vrednost in je prav tako izhajalo iz videnja energije, kot se pretaka v vesolju, je bilo odkritje človekove energijske podobe. Zaznavali so jo kot skupek energijskih polj, združenih z nekakšno vibracijsko silo, ki jih povezuje v svetlobno kroglo energije. Čarovniki don Juanove veje so zaznavali ljudi kot podolgovate oblike, podobne jajcu, ali okrogle, podobne žogam. Zato so jim rekli svetlobna jajca ali svetlobne krogle. Menili so, da je ta svetlobna obla naš pravi jaz – pravi v pomenu, da je energijsko nespremenljiva. Nespremenljiva je zato, ker je v dejanju zaznavanja, ki zajema celoto človeških virov. videna neposredno kot energija. Stari čarovniki so na hrbtni strani svetlobne krogle odkrili točko motnejšega sijaja.
Z neposrednim opazovanjem energije so razbrali, da je ta rocka odločilna tako pri spreminjanju energije v čutne podatke kot pri razlagi teh podatkov. Imenovali so jo zbirna točka in domnevali, da se v njej zbira zaznava. Trdili so, da je zbirna točka za dolžino roke oddaljena od točke med ramenskima lopaticama. Spoznali so tudi, da je zbirna točka vsega človeškega rodu na istem mestu, zaradi česar si ljudje zelo podrobno razlagajo svet.
Naslednje izjemno pomembno spoznanje starih čarovnikov, pa tudi Jamanov naslednjih rodov, je bilo, da je to mesto zbirne točke nasledek uporabe in podružbljenja. Zato so sklepali, da gre za poljuben položaj, ki je le prividno dokončen in nespremenljiv. Sad tega privida je navidez neomajno prepričanje ljudi, da je svet, v katerem vsakodnevno delujejo, edini svet, ki obstaja, in da je njegova dokončnost nesporna. “Verjemi,” mi je ob neki priložnosti dejal don Juan, »da je ta občutek dokončnosti o svetu zgolj utvara. Edini možni pogled je le zato, ker nikoli ni bil preizkušen. Orodje za ta preizkus je videnje energije, kot se pretaka v vesolju. Čarovniki moje veje so ga uporabili in odkrili so, da je človekovi zaznavi dostopno vznemirljivo število svetov. Opisali so jih kot področja, ki zajemajo vse, področja, kjer je mogoče delovati in se boriti. Drugače rečeno, gre za svetove, kjer lahko živiš in umreš kot v tem našem svetu vsakdanjega življenja.”
Med najinim trinajstletnim druženjem me je don Juan naučil osnovnih korakov, ki vodijo k mojstrstvu videnja. Opisal sem jih v prejšnjih knjigah, nikoli pa nisem omenjal ključne točke v tem postopku: magičnih kretenj. Naučil me je mnogih, obenem pa mi tudi zagotovil, da sem poslednji član njegove veje. Sprejel sem njegovo trditev, ki pa je obenem samodejno zajemala tudi nalogo, da poiščem nove načine za širjenje vedenja njegove veje, ki se ne bo nadaljevala.
