Magično razmerje

Recimo, da smo v očeh nekoga opazili nekakšno magično iskrico in se z njimi spustili v resno zvezo. Kaj to sedaj sploh pomeni? Biti resen se ne sliši ravno magično. Biti zvezan pa še manj. Če nas Indijanci zvežejo ob drevo, smo dejansko v resnih težavah. Morda pa želimo le ljudem sporočiti, da je naša zveza resnična? Kot bomo videli v nadaljevanju članka, našega srca res ne moremo nikamor privezati. Če ga poskusimo, magičnost izgine in naša zveza postane prej resnobna, kot pa karkoli drugega. In zakaj pravimo, da smo se z nekom spustili v razmerje? Kje pa smo bili prej?

Hitro se lahko zgodi, da nam sredi naše zveze postane všeč nekdo drug. Svojo resnobno zvezo takrat prekinemo in se spustimo v novo, le da kmalu presenečeno ugotovimo, da občutek ni več isti. Ponovno začnemo nekaj pogrešati. Nekaj, za kar smo bili trdno prepričani, da smo še pred kratkim videli v novi simpatiji. Nekaj magičnega.

Tudi v novi zvezi tako slej kot prej pride do nezadovoljstev, pomislekov, prepirov in na primer bolezni, zaradi česar se potem razmerje prekine. Oziroma se partnerja po posvetu dogovorita, da bosta raje aktivno delala na njuni zvezi. Za kar pa moramo priznati da … ni ravno magično.

Poleg tega pa vsem ostalim razlagamo, da smo v zvezi, samo da gledamo, kako s tem iz njihovih obrazov takoj izbrišemo veselje in iz njihovih oči iskrico. Nekaj tudi v nas umre. Zaradi vsega tega se nam globoko v sebi morda porodi dvom, da to morda ni tisto prešerno življenje, o katerem govori Kreslin?

Poj mi pesem o življenju
in prešerna naj zveni.
Vlado Kreslin

Srce vprašamo, kaj storiti, v katero smer iti? Srce nam odvrne, da nam ne preostane drugega, kot pa da se nemudoma podamo nazaj na sled magičnosti, katero smo izgubili. Potem pa nam še izda, da je sicer z besedami ne bomo mogli nikoli opisati, da pa si lahko vsekakor zabeležimo, kje približno smo jo izsledili in kje je definitivno ni. No prav, potem pa naredimo tako.

Magično srce, vesolje, telo, obraz, celica …

Najprej se lahko spomnimo, kako magično je naše vesolje. Naše vesolje vedno odraža, kar ustvarimo v sebi oziroma v svojem srcu/ljubezni. Že res, da nam ne odrazi čisto točno tega, kar ustvarimo oziroma v času, ko si mi to želimo, vendar pa najde način, kako se našim željam slej kot prej čimbolj približa. In jih nemalokrat tudi preseže.

Tudi naše telo odraža situacijo v našem srcu/vesolju. Če tam ustvarimo na primer strah, bo telo napeto, če pa ustvarimo ljubezen, pa bo sproščeno. Naš obraz je tudi odraz našega srca (nas) oziroma našega telesa oziroma našega vesolja. Na njem se takoj odrazi vsaka sebičnost, vsak strah in tudi vsaka ljubezen.

Na enak način tudi naše dlani odražajo celo naše telo, vesolje itd. Enako na primer tudi naš zob in pa nenazadnje tudi naš spolni ud.

Vsi se tudi zavedamo, da je naše telo nastalo iz ene celice. Cel sistem namreč deluje po principu fraktalov. Kakor je v nebesih, tako je na Zemlji. Ugotovimo na primer, da dejansko s celim našim telesom živimo znotraj svojega srca. Kar je dobesedno magično.

Poglej zvezde, poglej me v oči,
Vidiš, da nobene razlike ni.
Pero Lovšin

Kar si prilastimo, beži od nas, pogrešamo

Kar vidimo v svojem vesolju, je torej le odraz našega srca. Na primer, da opazimo neko zanimivo osebo, katere se naše srce dobro spomni, kar pomeni da začuti ljubezen. Na tej točki nas lahko doleti urok zaljubljenosti. Našim očem namreč ni jasno, zakaj se ljubezen potika nekje izven nas. To nam zmeša glavo, ki nas zaradi tega lahko začne tudi boleti.

Da bi situacijo remedirali, naš ego-um začne zmotno razmišljati, da si moramo to osebo prilastiti. Vendar pa, takoj ko to začnemo razmišljati, jo s tem svojemu srcu/vesolju dobesedno ukrademo.

Ljubil sem oči začarane, ljubil sem oči zasanjane,
mislil sem, da moje so bile, a brez njih ostalo je srce.
Brendi.

Naše srce jo začne pogrešati, ker pa smo jo s tem ukradli tudi svojemu vesolju, pa bomo imeli konstanten občutek, da jo bomo izgubili, da nam bo ušla. (se preselila, zamenjala fax, našla drugo službo, ipd). Kar se največkrat tudi res zgodi.

Tudi sami se zavedamo, da tudi nas ne vleče k tistim, ki nas na tak način pogrešajo, ali pa tistim, ki na primer čakajo na nas. Oziroma da ne moremo videti ljubezni v tistemu, ki kaže znake zaljubljenosti do nas, ker nas je svoji ljubezni (svojemu srcu) dobesedno ukradel. In v tem primeru mu res nič ne pomaga.

Res nevem, res nevem, kva mi manka,
mogoče barka, mogoče banka, dva nova avta, vila in bazen?
Challe Salle

Zveza na podlagi strahu

Ker imamo občutek, da nam bo oseba vzeta, zaženemo paniko in se odločimo, da bi jo vseeno vprašali, če bi bila za zvezo. Da bi jo privezali nase. Videli smo, da pa to ne deluje. Tudi zaradi tega, ker je druga oseba dobesedno drugo vesolje, druga duša. Česar v našem umu še razumeti ne moremo, kaj šele, da bi si jo kar polastili.

Vprašamo jo torej, če je za zvezo. Vendar pa nam gredo te besede kar težko iz ust. Jasno, saj s tem izrazimo nezaupanje svojemu srcu oziroma dejstvu, da smo v srcu že tako ali tako eno z njo. In kadar srcu/ljubezni nasprotujemo, nasprotujemo sami sebi in zato začutimo strah.

Če so nam šle torej te besede težko od ust, a smo imeli vseeno nekakšno srečo, da je rekla “ja”, smo nemara ustvarili zvezo na podlagi strahu, ne na podlagi ljubezni.

Duša nosi križ (telo)

S tem, ko si zaradi uroka zaljubljenosti v našem umu začnemo nekoga lastiti (in ga s tem srcu ukrademo), ga začnemo doživljati, kot da obstaja izven nas. Če že ne prej, se enako zgodi potem, ko z nekom ustvarimo zvezo, saj smo si ga tudi v tem primeru “prilastili”.

Kadar imamo občutek, da je nekdo izven nas, ga bo tudi vleklo proč od nas. V zvezi se moramo zato ves čas aktivno prizadevati, da ostanemo skupaj.

Ko nekoga doživljamo, da je izven nas, vidimo zgolj njegovo telo. Pozabimo, da je dejansko del nas, del naše ljubezni, našega srca. V bibličnem slogu rečemo, da smo ga “pribili” na križ (telo ima obliko križa). Obenem smo na križ pribili tudi sebe, saj imamo občutek, da je ljubezen (mi) izven nas v našem partnerju, torej ne moremo z njo več “operirati”. Na srcu se nam takšno prepričanje odrazi kot težka blokada, katera nas slej kot prej začne dušiti. Tako nam ostane samo še telo, ki pa je za dušo dobesedno breme. Opazimo, da naše srce istočasno začne nositi težo, kot duša telo.

“Vstajenje od mrtvih” v tem kontekstu simbolizirala dogodek, ko ponovno ugotovimo, da smo več kot zgolj telo.

Ko križ naložimo tudi ostalim dušam

V času zaljubljenosti ali zveze smo na križ “pribili” tudi vse naše ostale simpatije in prijatelje, saj ob njih ali ne moremo več začutiti nobene ljubezni oziroma jo podzavestno držimo nazaj. Nismo več eno z njimi. Slej kot prej srečamo tudi veliko novih oseb, katere nas morda začutijo v svojem srcu. Ko jim omenimo, da smo v zvezi (besede, ki nam gredo tudi težko od ust), jim s tem damo vedeti, da so se očitno zmotili. Da ljubezni ni oziroma da niso eno z nami. In tako tudi njih pribijemo na križ. Žebelj naravnost v srce. Nam pa v srcu tudi nekaj zmanjka, saj smo tudi sebi dali vedeti, da ljubezni ni.

Kadar srce boli, britve režejo,
Vratove do kosti, trupla padajo.
Siddharta

Če obstaja kakšna dobra stran bolečega srca je to edino to, da se na podlagi tega lahko dejansko spomnimo, kdo smo mi in kdo so za nas ostali. Oni so del našega srca, mi pa del njihovega. Preden pa do tega pridemo, pa jim zaradi zadržane ljubezni nismo prav nič koristni.

Zgolj iz tistega, v kateremu vidimo ljubezen, namreč lahko potegnemo najbolje. Samo takšni osebi smo lahko dober mentor. Iz ostalih bomo pa potegnili zgolj sarkastično oziroma groteskno podobo tega, kar so v resnici. Mislili bomo, da jih moramo priganjati k delu, oziroma da jih moramo nekako motivirati. Za povrhu pa bomo želeli potem to napačno podobo, katero smo sami potegnili iz njih, popraviti. In jim s tem vzbujali še krivdo. Oni bodo čutili, da nekaj ne štima, zato nas bodo kmalu imeli dosti.

Mi pač zmotno mislimo, da smo svojo ljubezen namenili samo eni osebi. Zmotno, saj smo jo dejansko le ločili od svojega srca. Lahko smo le zaljubljeni vanjo in jo pogrešamo in živimo v konstantnem strahu, da nam bo ušla. Kar pa se slej kot prej tudi zgodi.

Partner odraža naš odnos do našega srca/vesolja

Ko si po razpadli zvezi ližemo rane, jokamo in si celimo srce, se morda iz tega naučimo, da zaljubljenost ni prava pot in poskusimo drugače. Mogoče se celo zavemo, da si druge osebe ne moremo lastiti.

And I know you don’t owe me your love.
And I know you don’t owe me nothing at all.
David Guetta

V naslednji zvezi si zato dopovemo, da bomo partnerju pustili dihati. Od njega pa pričakujemo enako. Potem pa kar na lepem ponovno ostanemo brez magičnosti. Za povrhu pa se v našo vezo ponovno naseli strah. Kaj se je pa sedaj zgodilo?

Ker smo s partnerjem dogovorjeni, da smo v zvezi, to pomeni, da bomo povsod drugje ponovno podzavestno držali ljubezen (sebe) nazaj. In se tako zadušimo. Dejansko je namreč nemogoče misliti, da smo v zvezi in hkrati dati srce (sebe) še komu drugemu. Rekli pa smo, da kadar srcu (sebi) na kakršenkoli način nasprotujemo, začutimo strah. Ker partner odraža situacijo v našem srcu (odraža nas), ob njem po novem namesto ljubezni začenjamo čutiti strah. Oziroma dobivamo zmoten občutek, da je on tisti, ki nas duši.

Enako pa se seveda dogaja tudi z njim. O čemer pa, ravno zaradi omenjenega strahu, nihče ne upa spregovoriti. 

Ker se partnerja začenjamo bati oziroma imamo občutek, da bo kmalu prišlo do prepirov, okoli sebe naredimo zid. Skozi zid pa nobena magičnost res ne more prodreti. V ekskluzivnem razmerju smo torej nehote “ekskludali” magičnost.

Pomisleke poskusimo zakopati

Kmalu po sklenitvi zveze torej vse, kar je bilo zares magičnega, izpuhti. “Kaj za vraga?” pomislimo. “Dve leti sem čakal/a, da sem ponovno spoznal/a primerno osebo, sedaj me je pa že po parih dneh nekaj minilo.”

She was queen for about an hour
After that shit got sour
Puddle Of Mud

Imamo torej pomisleke. Ampak zaključimo, da je z zgornjim izračunom očitno nekaj narobe. Pomislimo, da se nam ne da ponovno dve leti čakati na naslednjo dvodnevno ljubezen, zato se odločimo, da bomo v vezi vztrajali. Začnemo se zanašati na spomin, da pa je bilo pred vezo le nekaj magičnosti v zraku. Da bi to moralo imeti neko težo?

Seveda to nima nobene teže. Magijo ljubezni, katero si želimo, bomo vedno našli le v tem trenutku. V srcu in ne v spominu. Če smo jo v srcu izgubili, smo jo izgubili. Vemo, da spomin vedno laže, da nekaj, kar smo spremenili (na dobro ali slabo), še vedno obstaja.

Zaradi strahu, ki se pojavi ob izgubljeni ljubezni, s partnerjem o tem ne upamo govoriti, zato se odločimo, da bomo vse te pomisleke raje zakopali. In se nikoli o njih pogovarjali oziroma jih priznali. Po drugi strani pa tako ali tako sploh ne vemo, kako bi jih izrazili.

Zakaj vztrajava v tem?
če nama lomi srce v prah.
Neisha

Magično ljubezen zamenja pusta naklonjenost

Na začetku nam ob pogledu na nekoga, ki je odprt za ljubezen, v očeh dobesedno lahko eksplodira energija. Ob njegovi bližini nam srce razbija. V objemu z njim se nam v prsih zaiskri. Vsaka celica se nam namagneti in po žilah začutimo hormon ki mu pravimo oksitocin, zaradi katerega bi lahko še zid podrli, če bi prišel med nas in to svobodno osebo.

Ko ti srce razbija bam bam bam
kot težka industrija bam bam bam.
Čuki

V vezi pa največkrat vse to izgubimo in magično ljubezen zamenja naklonjenost, ki je bolj ali manj posledica napačne percepcije, da se nekdo nahaja izven nas. Zaradi tega ni prave sinergije, kar začnemo kompenzirati s tem, da smo dobri in vljudni do partnerja.

Le kaj nam v resnici pomaga, če nam je nekdo naklonjen, če pa smo svoje srce omejili? Oziroma kaj pa njim pomaga, če smo mi njim naklonjeni? Ne prav dosti. Naklonjenost torej nima energije, oziroma ni resnična. Je fejk.

Dejstvo je, da je naklonjenost pusto nadomestilo za magičnost, katero smo izgubili. Ker pa smo jo inštalirali na podobno mesto, kjer je bila včasih ljubezen, smo nekateri že dejansko pomešali ta dva pojma in po pomoti začeli gledati na ljubezen, kot na nekaj pustega. Kar pa definitivno ni pametno.

Ko se, čeprav smo v zvezi, počutimo osamljeno

Ker smo v ekskluzivnem razmerju pravo ljubezen izločili, se nekje globoko v sebi vsekakor počutimo osamljene. Ker smo se očitno bali, da bomo ostali sami, smo prepričali nekoga, da smo v vezi z njim, vesolje pa nam je, magično kot je, dalo točno to, kar smo si ustvarili – občutek osamljenosti.

V takšnem primeru si ponavadi radi poiščemo družbo še v ostalih ljudeh. Takšna družba pa ni prava družba. Naše srce namreč pozna družbo zgolj v dejstvu, da smo z nekom eno. Ker pa smo mi prijatelje pribili na križ, se družimo zgolj z njihovimi telesi z njihovimi egi na čelu. Takšna družba je zgolj navidezna/iluzorna. Kadar pa dajemo iluziji prav, takrat sami sebi lažemo in se zaradi tega izčrpavamo. Ob družbi, kjer ni prave ljubezni, se torej hitro utrudimo. Križe je pač težko prenašati. 

Pes kot nadomestilo za izgubljeno ljubezen

Morda nas to spodbudi, da si raje kupimo psa. Ali pa na primer mačka. Za katera imamo vsaj dovoljenje, da v njih vidimo ljubezen, pa nam nima nihče kaj očitati. In kar na lepem se tudi naš partner ukvarja s psom več kot z nami.

Poleg tega pa nam domača žival na žalost hitro postane priročna še za eno stvar. Z njo začnemo preusmerjati partnerjevo pozornost proč od sebe, da ne bi v nas odkril naših pomislekov. Da nam ne bi bilo treba priznati, da smo nekam zapravili magično iskrico ljubezni, ki smo jo včasih videli v njem. Dejstvo, zaradi katerega se globoko v sebi vsak dan počutimo bolj in bolj krivo.

Preusmerjanje pozornosti proč od sebe

Partnerjevo pozornost začnemo preusmerjati proč od sebe, da ne bi slučajno odkril naših pomislekov. Odprojeciramo ga na primer pred televizijo:
“Kaj nisi rekel, da boš danes gledal fuzbal?”
“Ja, seveda, seveda.”

Morda zgolj iz tega razloga predlagamo, da gremo na izlet, na morje, na večerjo. Partnerja želimo zamotiti kakor se le da. Ustvarimo dnevno rutino, ki obema pobere ves čas. Da le ne bi prišlo do trenutka miru, v katerem bi se naši pomisleki jasno videli. Ko bi bili primorani partnerja pogledati v oči in bi le ta v nas opazil krivdo. Dnevna rutina, oziroma dejstvo da vemo, kaj bo prinesel jutrišnji dan, pa res ni magično. 

Nekje globoko v sebi ustvarimo probleme, da jih nato rešujemo čim dlje, ko se le ti pojavijo v svetu. Za prenovo kopalnice porabimo 10x več časa, kot bi ga lahko porabili, če bi se bolje organizirali. Enako velja za pogovore o banalnih stvareh, kjer tudi namenoma porabimo 10x več časa, kot bi ga sicer. Namesto, da bi vse skupaj kar poslali preko tretjega očesa, katerega smo jasno zaprli, da ne bi kakšna napačna informacija ušla k partnerju.

Preusmerjanje pozornosti na otroke

Dekleta vedno znova pred pogovorom pobegnejo v šoping, kjer v miru razmišljajo, katera bo naslednja stvar, s čimer nas bodo zamotile. Morda nekatera pripravljajo načrt, da nas bodo zamotile z njihovimi telesi. Nekatera pa znajo v ta isti namen izkoristiti tudi otroke.

Then, we had babies – a lovely four-year distraction
from actually having to communicate.
Lauren Fortenberry

Frustrirajoča je situacija, ko bi se radi s partnerko pogovorili in ponovno začutili, ona pa vedno znova preusmeri našo pozornost na izmišljeno dejstvo, da ‘otrok nekaj rabi’. Če otrok kaj potrebuje je to, da smo iskreni do sebe in brez teže na srcu. V nasprotnem primeru se bo ves čas seveda jokal. Biti iskren pa je mimogrede blizu iskrici magičnosti.

Dobra stvar za preusmerjanje pozornosti pa je tudi poroka. Naša, lahko pa tudi od prijateljev. Ko dobimo vabilo, namreč porabimo dva meseca za to, da si kupimo obleko in darilo in pomagamo s plani in ves čas govorimo samo o tem.

Magična poroka?

Prijatelja sta nas povabila na poroko. Verjetno sta ugotovila, da jima je začelo primanjkovati magičnosti in se jima je zazdelo, da bi bila poroka lahko dobro nadomestilo za to. No, najverjetneje sta se pač klub zakopanim pomislekom odločila, da sta dovolj stara in je čas za to. Oziroma sta se dogovorila, da bi si rada ustvarila družino.

Kakorkoli, poroko vseeno želita splanirati do potankosti, da bo čimbolj magična. Kar pa je ravno nasprotno od magičnosti. Kot smo rekli, kadar natančno vemo, kaj nam bo naslednji dan prinesel, s tem izbrišemo vso magičnost. Pravimo, da s tem preprečimo stvarniku/srcu/ljubezni, da bi se nam razodel.

Na poročni dan si lahko še največ magičnosti obetamo v trenutku, ko nas na primer zaradi treme pred uradom nevestina družica na skrivaj potegne tam za eno drevo in nam odpre … pločevinko piva, katero je imela za vsak slučaj s sabo. Vedela je namreč, da lahko naši pomisleki pridejo na dan.

When I look into your eyes I can see a love restrained
But darlin’ when I hold you Don’t you know I feel the same
Guns N’ Roses

Več kot nas bo, bolj resnično (ne) bo

Poroke se bojimo vsi. Ampak če že nosimo križ, se verjetno počutimo dovolj močne, da poskusimo premagati še to oviro. Če že vsi drugi tako delajo. Naše srce pa se dobro zaveda, da poroka ničesar ne spremeni, da je zgolj navidezna. Ker pa si vsako dekle želi vsaj enkrat obleči poročno obleko, vsak fant pa svoje dekle želi videti v njej, zato glas srca zadušimo in se prepričamo, da če nas bo dovolj zbranih, bo morda izgledalo, kot da je stvar celo resnična. Na srečo okoli sebe najdemo dovolj:

• prijateljev in sorodnikov v vezah, katerim bi prav prišel še en dan odvračanja pozornosti od pomislekov in pogovorov. Oziroma, kot smo rekli: raje kar mesec ali dva priprav in pogovorov okoli tega, kupovanja oblek in daril
• samskih prijateljev, ki so se že nekako sprijaznili s tem, da nismo več skupaj oziroma so bili primorani ubiti svojo iskrico do nas
• sorodnikov, ki bi radi svojim otrokom in vnukom pokazali nekaj zanimivega (namesto da bi jih peljali na primer v cirkus)… in jim posledično oprali možgane, še posebej deklicam
• tistih, katere smo prepričali, da jim bo zabava nekako dvignila duha – teden kasneje pa zbolijo.
• vseh ostalih, ki ga radi pijejo

…s katerimi napokamo dvorano.

Rad bi bil normaln, da bi normalno gledal
na rojstne dneve in poroke, na razvajene otroke…
Big Foot Mama

Zgolj ego razmišlja v številkah. Da se bo imel s čim za pohvalit. In kjer je ego, tam zagotovo ni enega in edinega stvarnika in posledično ni magičnosti. Kdor si je izmislil poroko, jo je zavil v tako lep papir, najlepši, kar jih je našel, da smo vsi nasedli. (ravno ko razmišljamo o tem, nas od neznano kje za roko prime teta in potegne za sabo v nevestin vlakec, ki mora biti seveda čiiiiiim daljši)

Na poroki, kakršne smo navajeni, torej na žalost nismo odkrili ravno veliko magičnosti in bomo morali pogledati drugam. Dejstvo je, da ko se zberemo v čast človeku in ne v čast našemu enemu in edinemu stvarniku ljubezni, takrat častimo križ (oziroma na poroki dva križa) in tam ne more biti magičnosti. Razen seveda, če smo se z družicami zapletli nekje proč od dvorane. Preden se namreč navadimo plesat, kjer bi znalo biti morda malce magičnosti, smo že itak vsi poparčkani…

Ideja. Kaj pa, ko bi v enakem stilu raje praznovali ločitev, če je to nekaj, kar si je nekdo zaželel?

Ločitev, ki reši ljubezen

Recimo, da nekoč ugotovimo, da nam v zvezi nekaj manjka (magičnosti). Počutimo se nekam utesnjeno oziroma čutimo nekakšen strah. Ki pa vsekakor ni nič v primerjavi s strahom, ko pomislimo na ločitev. Ego (hudič) nam bo govoril, da smo zajebali, da smo luzerji, da ne znamo niti biti v zvezi. Da bi morali na križu trpeti še naprej. Da so prijatelji in sorodniki verjeli in se s tem investirali v nas in v našo zvezo in nas bodo zaradi tega sedaj gledali postrani. Da nas mora biti zaradi tega sram. Bojimo se tudi, da ne bomo mogli pogledati v oči vsem tistim, katerim smo med vezo zavrnili srce.

Zakaj sklonjene glave,
če bi lahko zravnana odšla.
Neisha

Če smo ugotovili, da naša zveza ne bazira na brezčasnosti srca, potem ni resnična in se zato dejansko nimamo kaj sekirati, če bo propadla. Ego nas prepričuje, da se nam bo podrl svet. Pa bi se nam res? Še vedno bi se lahko dobili s partnerjem, če bi to želeli, še vedno bi lahko skupaj skrbeli za otroke, le v svojem srcu bi bili svobodni. To je dejstvo, zaradi katerega je že marsikdo priznal, da je z ločitvijo pravzaprav le rešil ljubezen. 

Maybe we’re just trying to hard
When really it’s closer than it is too far
Sum 41

Šele, ko se sprijaznimo s tem, da nam nekdo dejansko ne pripada in da mi ne njemu, se spomnimo, da imamo eden drugega že od nekdaj v srcu. Da smo mi oni in obratno. Da smo dejansko eno z njimi. Kar je zagotovo magično.

En strašen strah, ki nam hodi po glavi ob razmišljanju o ločitvi pa je tudi, kaj bo sedaj z nami. Kakšne bodo posledice ločitve? Kakšna bo naša prihodnost? Nima pa nas nič skrbeti, saj:

Prihodnost v resnici ni odvisna od preteklosti

Prihodnost je odvisna zgolj od tega, kakšne želje smo si na podlagi svojih izkušenj ustvarili v srcu. Saj nam jih bo vesolje slej kot prej nekako odrazilo. Zato se moramo začeti zavedati, da nobena stvar, ki se zgodi danes, sama po sebi dejansko nič ne pomeni. Na primer:

• Nekdo nam je namenil kompliment. To ne pomeni, da mu ga moramo vrniti. Bomo že to naredili, če bomo tako začutili. Dejstvo, da smo naredili nekaj zgolj zato, ker smo se počutili dolžne, se hitro prepozna.
• Na zabavi se z nekom poljubljamo. To ne pomeni, da je on nam spešl, ali pa mi njemu. In to tudi ne pomeni, da smo mu dolžni zmenek. Če bo želja, pa lahko.
• Z nekom gremo na zmenek. To ne pomeni, da moramo z njimi v posteljo.
• Z nekom seksamo. To ne pomeni, da se moramo zmeniti za naslednji zmenek.
• Z nekom smo bili že na 10 zmenkih. To ne pomeni, da smo z njimi v zvezi.
• Z nekom imamo otroka. To ne pomeni, da nam je sedaj kaj dolžan. Od njega bomo dobili to, kar bomo v svojem srcu ustvarili/začutili.
• S partnerjem smo se na smrt skregali. To nič ne pomeni. Če bomo jutri v srcu to popravili, te preteklosti ne bo več.
• V našo zvezo smo investirali veliko. To res ne pomeni, da je ne more biti že jutri konec, če nas je tega slučajno strah.
• Nekdo, ki nam je veliko pomenil, je odšel iz našega življenja. To res nič ne pomeni. Kar je pomembno je, kakšno željo bomo okoli tega posledično ustvarili v svojem srcu.

Kdo je ta klada v naši postelji?

Da v miru razmislimo o svojih željah in sanjah za prihodnost, potrebujemo prav vsi velikokrat trenutek zase. Takrat si v ta namen v svojem srcu ustvarimo prostor. Partner, ki nas čuti, bo začutil, da naj se za nedoločeni čas umakne nekam drugam. Štos pa je, da se teh občutkov marsikdo sramuje oziroma boji.

Enako se na primer zgodi, kadar smo pri na obisku pri prijateljih. Na neki točki vsi skupaj začutimo, da je čas za slovo. Potem pa se gost sramuje tega občutka in noče kar vstati in oditi, ker se boji, da bi se s tem zameril gostitelju. Gostitelj pa se tudi sramuje tega občutka, ker noče, da bi gost mislil, da ga meče ven. Posledično pa se obisk zavleče uro ali dve čez mejo in nas vse skupaj še dodatno izčrpa.

Ker se v zvezi teh občutkov marsikdo boji, jim zato nasprotuje. In potem imamo posledično v naši postelji oziroma stanovanju klado, za katero ne vemo, kako naj se je znebimo. In če kaj res ni magično, je to klada.

He says: “man I really gotta lose my chick,
in the worst kind of way.”
Offspring

Srce si res srčno želi, da si čim večkrat vzamemo čas za razmislek o željah naše duše. Nas je pa po drugi strani strah, da bi izgubili stik s partnerjem. Da ne bi vedeli, kje se nahaja. Saj bi v takšnem primeru avtomatično pomislili, da naš partner… seksa še z nekom drugim. Kar je za naš ego strašno na kvadrat.

Seks ni samo užitek oziroma delanje otrok

Za ego je seks užitek, za dušo pa je seks poleg ostalih koristi tudi najbolj učinkovit način za integracijo kakšne svoje sorodne duše. Da bi tako postali morda bolj celostni. Kar pa se dejansko ne zgodi takrat, ko se naš ego izmisli, ampak v času in v situaciji ki nam jo izbere srce. Saj se samo na tak način izognemo negativni energiji in njenim posledicam, kot so spolne bolezni.

Nekoč se bomo mogli sprijazniti z idejo, da je komurkoli, tudi če smo trenutno z njim v razmerju, usojeno biti še s kom drugim. Morda zna biti dovolj že en zmenek. Lahko pa, da je dovolj že vzajemna misel na seks, da sorodno dušo shranimo v svoje srce. Kar je pravzaprav misel, da smo z nekom eno. Naša duša je sposobna prepoznati pravi občutek. Morda je dovolj že globok pogled nekomu v oči. V glavnem, ker ne vemo, kaj nam je usojeno, bi naj pustili odprte vse možnosti z vsemi. Zase in za partnerja.

Če mislimo, da temu ni tako, zgolj sami sebi lažemo. Oziroma bolje rečeno, same sebe varamo! Če same sebe ne bi na tak način varali, potem nas tudi partner ne bi mogel, mar ni tako?

Ta teorija je nora. Ampak ne dovolj nora, da bi bila resnična.
Niels Bohr, Nobelov nagrajenec

Ljubezen je energija z neskončnim ustvarjalnim potencialom, ki je ustvarila celotno stvarstvo. Če želimo, da se je ponovno spomnimo, oziroma da v srcu postanemo ponovno celostni, moramo ponovno najti ljubezen do vseh.

Popoln partner nas ne daje na podstavek

Iz tega sledi, da popoln partner torej ne more tisti, ki nas daje na podstavek, češ da smo mi nekaj posebnega. In nam potem iz naklonjenosti kupuje rože. S tem bi namreč zadostil le našemu egu oziroma strahu. Lahko si kar priznamo, da nam ob takšnem partnerju slej kot prej začne nečesa primanjkovati. Takšne in podobne ideje so najverjetneje posledica Hollywooda, za katerega pa vemo, da ni čisto nič holly.

Predvsem pa ne more biti popoln tisti partner, ki smo mu zaradi ljubosumja z očitanjem in prepirom iz srca pometali vse, kar je do tedaj integriral, da bi si naredili prostor zgolj za sebe. Takšno razmišljanje je dobesedno obrnjeno na glavo.

Popoln partner je tisti, ki je v svojem srcu celosten. Ki torej ne dela razlik med nami in ostalimi. Prizadeva si, da bi v vseh in v vsem videl/čutil ljubezen. Podobno kot je župnik holly (wholly), ker si je z vsemi enako dober.

Popolnemu partnerju je namreč jasno, kdaj smo tudi mi popolni. Ve, da je ljubezen vse, kar pomeni, da če jo bo želel videti v nas, jo bo moral poiskati v vsemu in vseh hkrati. In enako dovoljuje tudi nam.

In zaradi tega popoln partner nikoli ne rabi vedeti kje smo in kaj počnemo, dokler se ponovno ne srečamo. Nima nas v glavi, ampak v srcu. Kar situacijo naredi … dokaj magično.

Ni me s teboj,
a ti v meni si z menoj.
Marta Zore

Magičnost je neizrečena in nedogovorjena

Vsi se na primer zavedamo, da kadar se dogovorimo za seks, le ta ni ravno magičen. Še manj je magičen, če se dogovorimo za točen kraj in čas. Kar pomeni, da je magičnost lahko le spontana oziroma nedogovorjena. Z drugo besedo, skrivnostna. V to smer moramo torej iti, če bi se ji radi ponovno približali. Celo Albert pravi, da se splača.

The most beautiful thing we can experience is the mysterious
Albert Einstein

Ko se enkrat zavedamo, da si partnerja ne moremo lastiti, radi bi se pa seveda še kdaj srečali, takrat nam ne preostane drugega, kot da v svojem srcu ustvarimo čimbolj gorečo željo oziroma hrepenenje. Ker smo preko srca povezani s celim vesoljem, mu lahko zaupamo, da bo naša želja slišana in nekje in nekoč (magičnost je skrivnostna) tudi nekako uslišana.

Enako pa bomo morali narediti prav vsakič, ko bi se radi ponovno srečali. In ko bomo v tem vztrajali brez strahu, bomo enkrat za vselej partnerja začutili tam, kjer se dejansko nahaja. V našem srcu.

Poj mi še o hrepenenju,
da srce nam pomladi.
Vlado Kreslin

Vse, kar vidimo okoli nas, je bilo tudi ustvarjeno iz hrepenenja srca, ki dobesedno iz niča ustvarja celotno vesolje. Ljubezen je dejansko ideja, da je nič enako vsemu. Z drugimi besedami, znotraj ljubezni, ki je nič, obstaja potencial za vse. Kar pomeni, da če želimo z nekom imeti vse, moramo z njim imeti točno in natanko … nič. Zgolj srce. In to je definitivno magično!

Hvala za branje!

Uroš