O prvem načinu manifestacije (zakon privlačnosti) sam nimam tako radikalnega negativnega mnenja, kot Lazarov in ga včasih uporabim.
Ločnica med tem, ali nas bo tovrstna manifestacija dejansko popeljala v destruktivne vode, o kakršnih govori Lazarov, ali ne, je v ustrezni nameri.
V principu lahko govorimo o treh vrstah namere:
a) Namera polj realnosti (matrix namera) – vsebuje nizko vibracijo, ki jo začutimo kot vzgib za obstankom, vzgib za varnostjo, da smo sprejeti, da se potrdimo, da uspemo, da dobimo ljubezen, pri tem pa nam vse te občutke dajejo prvine, ki jih v svoja življenja vnašamo iz okolja. Večina ljudi dela vse kar dela le zato, da bi preživela (fizično, eksistencialno, čustveno, mentalno). Če imaš takšno namero je jasno, da si identificiran z določenimi polji realnosti in da ne upravljaš s procesom manifestacije. Če izkušamo takšno namero, ne moremo ničesar manifestirati zavestno, saj takšna namera zavestno manifestacijo sama po sebi prepreči. Takšne namere nam preprečujejo, da izkušamo globinsko, nepogojeno izpolnjenost.
b) Namera nekoliko višje vibracije je transformacijska namera. Vsebuje vzgib po osebnostni spremembi, ozdravitvi, za bujenjem, odpuščanjem … Če imamo takšno namero, je naša vibracija višja in smo na dobri poti, da sami manifestiramo svojo realnost. Ko smo v coni transformacijske namere, lahko manifestiramo tudi določene stvari izven obsega klasičnih pristopov zakona privlačnosti, vendar pa porabimo za to veliko časa in energije.
c) Inspiracijska namera – le z njo lahko resnično zavestno in lahkotno manifestiramo svojo realnost, saj je notranje in ne zunanje motivirana. Izhaja iz stika s samim seboj, ko pa smo v takšnem stanju, vsebujejo vibracije, ki jih privlačimo, informacijsko bit evolucije na vseh ravneh.
S tehniko »zakon privlačnosti«, ki bo opisana nekoliko kasneje, lahko načeloma kreiramo realnost iz domene prve in delno druge vrste namere. Vendar pa moramo biti previdni predvsem takrat, ko gre za namere, povezane s preživetjem. Menim, da so nekatere oblike kreiranja realnosti na ta način povsem upravičene in načeloma nenevarne. Nekatere duhovne struje menijo, da ne bi smeli zavestno skreirati ničesar, kar je povezano z materialnimi dobrinami, a to je neumnost. Včasih lahko določene specifične kvalitete razvijamo v svoje in splošno dobro le, če imamo ustrezna pomagala iz sveta materialnosti. Bi Jacques Costeau lahko izvedel toliko fascinantnih raziskav, povezanih z življenjem v morskih globinah, če ne bi imel ustrezne opreme (beri ladje Calypso)?
A ne gre le za to, da za nekatere dejavnosti osebnega razvoja materialne dobrine/opremo pač rabimo. Na tem področju se odpirajo še druga vprašanja. Vsaj v t.i. »vmesni fazi«, ko še nismo vzpostavili tako jasnega stika s svojo bitjo, da bi spontano prišli v stanje nenapornega bivanja z izkušanjem wu wei namere. Organizacija življenja v zahodnem svetu je kakršna je in pogostokrat se ne moreš predano ukvarjati s stvarmi, ki sodijo v domeno namere tvoje duše, če ti fokus uhaja na neurejene stvari, povezane z vsakdanjim življenjem (recimo stanovanje).
Dober način za preverbo porekla motivacije naše namere, ki jo želimo skreirati, so tri preprosta vprašanja, ki si jih pred manifestacijo zastavimo. Ta vprašanja so:
- Ali želim s predmetno manifestacijo sebi ali drugim kaj dokazati?
- Ali želim biti s predmetno manifestacijo sprejet od sebe ali drugih?
- Ali je motivacija predmetne manifestacije želja po varnosti?
Če so odgovori na vsa vprašanja ne, lahko realnost manifestiramo s tehniko zakona privlačnosti brez prevelike skrbi, da nas bodo posrkala nizkovibracijska polja.
Zanimivo je, da v osnovi na enak način preverjamo namero tudi pri drugi obliki manifestacije, torej pri kreiranju realnosti, pri katerem predamo namero prazini. Vendar pa so pri tej tehniki našteta vprašanja le prvi del preverbe namere – drugi del je energijski, a o tem nekoliko pozneje.
ELEMENTI, POMEMBNI ZA USPEŠNO ZAVESTNO MANIFESTACIJO
Ne glede na to, kateri način izberemo za zavestno kreiranje realnosti, je treba poskrbeti za nekaj elementov manifestacije, ki so porok za uspeh:
1. Psihični prostor: Tisto, kar se nam dogaja v življenju, je refleksija našega notranjega psihičnega prostora. Če živimo realnost polno stresa in obveznosti, v kateri nimamo časa zase, je to jasen znak, da nimamo potrebnega notranjega prostora za manifestacijo, ki mora biti prazen. Če smo npr. v zavesti žrtve, ne bomo imeli prostora za manifestacijo, saj ta identifikacija zavzema naš psihični prostor in se prek nas manifestira. Če si torej žrtev, ne moreš kreirati realnosti, v kateri se počutiš mirno in zadovoljno. Ali pa – dobiš npr. impulz, da bi manifestiral realnost, v kateri boš spoznal osebo, s katero boš doživel čustveno izpolnitev. Tvoj psihični prostor pa je še vedno zaseden s prejšnjo vezjo, ki si jo sicer prekinil že pred časom (zamera, bolečina …). V takšnem primeru se bo poskus kreacije realnosti, v kateri bi spoznal takšno osebo končal tako, da bomo pritegnili osebo, s katero bomo izkušali podobna nesoglasja kot v prejšnji vezi, ali pa se ne bo zgodilo nič. Do tega pride ravno zato, ker je naš psihični prostor poln in v njem ni prostora za kreacijo realnosti, kakršno želimo. Nujno je torej znotraj nas narediti prostor za manifestacijo (s procesi deidentifikacije).
2. Fokus / sposobnost osredotočenosti
Fokus je mentalno-čustvena usmeritev oziroma sposobnost usmerjanja življenjske energije na določen cilj. Z usmerjanjem svoje energije dajemo realnosti, ki jo živimo, življenje in glede na to, da večina živi realnost, kakršne si ne želi, je jasno, da je naše usmerjanje fokusa v največji meri nezavedno, vprašljiva pa tudi količina energije, s katero razpolagamo.
Se nadaljuje …
Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com
