Tehnika kreiranja realnosti, pri kateri namero predamo univerzalni zavesti
1. Kreacija cilja / namere
Pri kreaciji cilja si oglejmo analogijo med razmerjem posameznik – univerzalna zavest in celica – človeško telo. Telo podpira posamezne celice takrat, kadar delujejo v skladu z »interesom« telesa. Če se skušajo zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov razvijati po svoje, se telo proti njim bori. Glede na kozmični zakon, ki pravi, da se vse stvari, na vseh ravneh, dogajajo po enakih načelih (kakor zgoraj, tako spodaj), je torej nesmiselno pričakovati, da nas bo univerzalna zavest podprla, če bodo naši cilji sebični, formirani v smislu prevlade nad drugimi itd. Biti morajo v skladu s principi evolucije, kar pomeni, da jih moramo formirati tako, da omogočajo takšno vrsto ekspanzije, ki se bo odrazila tudi na dobrobit celote. To seveda pomeni, da je ta način kreacije primeren le za ljudi, katerih stanje zavesti je v zadostni meri osvobojeno nizko vibracijskih polj realnosti, da so lahko motivacijska gibala, ki jih usmerjajo na tovrstne namere, sploh prisotna. To je mogoče le ob zadostni stopnji energijske izmenjave z drugimi, kar posledično pomeni, da njihove namere same po sebi vsebujejo elemente izmenjave in skupne koristi.
Zelo pomembno je, da predmetne tokove izmenjave učinkov začrtanih ciljev ozavestimo. Večina oblik kreativnosti je namreč tesno povezana z odnosi, izmenjavo znanja in dobrin z drugimi ljudmi.
Ko namreč ozavestimo energijsko informacijske poti, iz katerih se je v nas rodila neka ideja, uvidimo, da so tesno povezane z ljudmi ustreznih talentov in znanja, ki so ga bili pripravljeni z nami na takšen ali drugačen način in ne le prek osebnega stika, deliti. To pa okrepi povezavo s celoto (univerzalno zavestjo) in znatno pripomore k manifestaciji želenega cilja. V praksi lahko za krepitev te povezave uporabimo kontemplacijo, v kateri po fazi sprostitve ozavestimo ne le to, s kom želimo želeni cilj deliti in komu je namenjen, temveč tudi vse posameznike in momente, ki so nas do ideje pripeljali kot tudi vse tiste, s katerimi nameravamo sodelovati pri realizaciji načrtovanega cilja. Kontemplacijo zaključimo tako, da damo idejo v srce in ji dopustimo, da energijsko raste.
Kar se tiče same namere, je za uspešno manifestacijo želenega cilja pomembnih še nekaj detajlov:
1.1. Cilj / namera naj bo torej usmerjena na ekspanzijo. To seveda ne pomeni, da ne sme vsebovati materialnih ciljev, vendar pa jih ne smemo umestiti v nizkovibracijski segment (primer: da je cilj zaslužiti veliko denarja). Materialne dobrine, ki jih želimo manifestirati, morajo torej biti »v službi« naše razvojne ekspanzije. Talenti, nagnjenja …, ki jih želimo razviti, so namreč pogostokrat povezana z določenimi materialnimi dobrinami (primer: francoski oceanograf in raziskovalec Jacques Costeau ne bi mogel v takšni meri prispevati k razumevanju življenja v oceanih, če ne bi imel na voljo ladje Kalypso in ustrezne opreme).
Načeloma mora torej namera biti visoko vibracijska, eventuelno transformacijska. Pogostokrat pa ni dovolj, da jo preverimo zgolj mentalno, s tremi vprašanji, navedenimi v III. delu. Včasih namreč naša namera dejansko ustreza kriterijem teh treh vprašanj, vendar pa so prisotne druge ovire. Primer: nameravamo kandidirati na razpisu za delovno mesto, za katero vemo, da nam je pisano na kožo. Vendar pa se je na razpis odzval tudi nekdo, ki nam je blizu. Če nas skrbi, da se bo v primeru, da bomo na razpisu izbrani mi to vplivalo na kvaliteto najinega odnosa, je to lahko vibracijska ovira, zaradi katere univerzalna zavest naše namere ne bo sprejela. Zato moramo najprej energijsko preveriti, ali je naša namera vibracijsko čista ali ne.
To naredimo takole:
a) Namero najprej spremenimo v kratko izjavo v sedanjem času, ki jo popolnoma »vsebuje«. Izjava naj bo enostavna in naj torej ne vsebuje besed, kot so “želim si” …, “potrebujem” … ipd. , Sedanji čas namreč nosi v sebi vibracijo univerzalne zavesti – čim nekaj pozicioniraš v prihodnost, te vibracije ni in univerzalna zavest jo zavrže.
b) Sedemo, zapremo oči in se globoko sprostimo.
c) Pozornost usmerimo v notranjost telesa in se zavemo »vibracijske aktivnosti« v njem. Opazujemo jo brez kakršnekoli namere in počakamo, da se umiri.
d) V mislih ali na glas izgovorimo izjavo in smo pozorni na to, ali v telesu povzroči kak vibracijski odmev.
Če vibracijskega odmeva ni, lahko nadaljujemo z naslednjim korakom – kreaciji ustrezne vizualne podobe, ki jo bomo uporabili v procesu manifestacije. Če pa opazimo, da se je po izgovorjavi izjave v telesu pojavil vibracijski odziv, lahko to pomeni dvoje:
– Morda izjava ni ustrezno formirana (sedanji čas, visoko vibracijska namera), ali pa je naša globinska resnica, povezana z namero drugačna od površinske. Ko v prvi fazi namero preverimo s tremi vprašanji, morda površinsko mislimo, da z njo ne skušamo nikomur ničesar dokazati, da prek nje ne iščemo varnosti …, a je globinska resnica drugačna. Če je temu tako, je treba izjavo korigirati.
– Kadar je sicer z izjavo vse v redu in je usklajena z našo globinsko resnico, a se je v telesu vseeno pojavil vibracijski odziv, moramo te vibracije ustrezno očistiti. Recimo da gre za namero, ki je za naš razvoj sila pomembna, vendar se pojavi vibracijski odziv zato, ker je ne podpira naša družina. Če dajemo nameri prednost pred željami družine, jo lahko vibracijsko očistimo s pomočjo Sedona metode, opisane v linku, podanem v IV. delu.
2. Kreacija ustrezne vizualne podobe
Vizualna podoba, ki jo bomo uporabili v tehniki manifestacije je lahko statična ali dinamična in mora vsebovati konkretno sliko manifestiranega, a ne v povsem fiksnih okoliščinah ali s časovno opredelitvijo. Univerzalni zavesti moramo namreč pustiti »dovolj prostora«, da nas pripelje do želenega na svoj način in v ustreznem času. Uporabimo lahko dva tipa vizualne podobe:
- Vizualizacija, pri kateri smo del želene situacije: če gre za opravljanje neke dejavnosti ustvariš v umu sliko, v kateri to dejavnost opravljaš.
- Vizualizacija, pri kateri prizor želene situacije opazuješ (gledaš sebe pri opravljanju želene dejavnosti).
Če so v vizualizacijo vključene tudi druge osebe, jo kreiramo tako, da so vsi zadovoljni.
Ustreznost vizualne podobe testiramo na enak način, kot izjavo. Če se v nas pojavi energijski odmev, pomeni, da je univerzalna zavest ne sprejema. Če je sicer namera/izjava »preživela« tovrsten test, vizualna podoba pa ne, je običajno treba le redefinirati posamezni detajl slike, ki ne vsebuje ustrezne vibre.
3. Ko smo kreirali ustrezno namero/izjavo in vizualno podobo, začnemo s procesom manifestacije.
V celoti torej proces manifestacije vsebuje naslednje elemente:
a) Definiranje želene realnosti
b) Formiranje in preverba izjave
c) Formiranje in preverba vizualne podobe
d) Globoka sprostitev
e) Vizualizacija
f) Ko vizualno podobo z notranjim očesom jasno vidimo, jo ustrezno vibracijsko/čustveno podpremo.
g) Ob vzdrževanju vizualne podobe in vibracijskega stanja v mislih le enkrat zbrano izrečemo izjavo, potem pa z vzdrževanjem vizualne podobe v umu meditacijsko stanje tako, da se začne spremljajoče pozitivno čustvo spreminjati v občutek popolnosti (kar je kvaliteta občutka povezave z univerzalno zavestjo), hkrati pa bo iz našega uma spontano izginila tudi želena podoba – na ta način jo predamo univerzalni zavesti.
Izjavo v mislih izrečemo le enkrat zato, ker bi nas daljše miselno ponavljanje izjave vodilo v beta stanje možganske aktivnosti, ki pa nikakor ni stanje, v katerem lahko naredimo želeno spremembo.
h) Kreacijo/meditacijo zaključimo in o njej več ne razmišljamo. Če opazimo, da se nam pričakovanje rezultata prevečkat vsiljuje v misli, ga nevtraliziramo s katero od znanih metod (Sedona metoda ,…). To je sila pomembno. Metoda namreč temelji na tem, da celo kreacijo izvedemo na način, kot da že obstaja. In če potem nekaj pričakujemo, s tem nezavedno vibracijsko potrjujemo realnost, v kateri hotenega še nimamo. Za uspešno manifestacijo je torej potrebno zaupanje, to pa je hkrati popolen izostanek kakršnekoli kontrole, ki se ji torej moramo zavestno odreči. Naša sposobnost, da zaupamo in se odrečemo kakršnimkoli pričakovanjem in razmišljanjem o želenem, je premo sorazmerna z učinkovitostjo uporabljene metode kreacije realnosti.
Ta faza, torej da potem, ko namero/prizor predamo univerzalni zavesti, o tem prav nič ne razmišljamo, je za večino najtežja. Vzrok je v tem, da smo vse življenje navajeni na to, da skušamo priti do uresničitve svojih ciljev prek poskusov nadzora nad potencialnimi situacijami, ki bi nas do njih lahko pripeljali. A če smo se lotili kreacije realnosti po zgoraj opisani metodi, očitno z metodami poskusov nadzora nad potekom različnih situacij nismo bili uspešni. Če to ozavestimo, precej lažje prepustimo pristojnost za to, kako bo do želenih stvari prišlo, univerzalni zavesti. Konec koncev je recimo v pristojnosti univerzalne zavesti tudi delovanje celic v našem telesu. Prav nič nam ni treba razmišljati o tem, kako naj delujejo – obratno; z napačnim razmišljanjem lahko njihovo delovanje celo motimo in povsem enaka situacija je tudi pri »nerazmišljanju« o času in načinu izvedbe hotenega. Vloga naše mentalne aktivnosti v procesu je zaključena tisti hip, ko namero/želeni prizor predamo univerzalni zavesti; vse, kar se ima zgoditi potem, je v njeni pristojnosti.
Se nadaljuje …
Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com
