Zakon privlačnosti

Kreiranje realnosti – VI. del

c) Kako razviti fokus, ki omogoča spremembe materialne realnosti?

Pri pojasnjevanju te točke pa je smiselno, da govorimo o obeh načinih kreiranja realnosti ločeno.

A v kontekstu razprave o fokusu pri prvem in drugem načinu manifestacije, poskusimo hkrati še nekoliko podrobneje opredeliti razliko med obema pristopoma. Vzemimo primer, da živimo neko povprečno realnost, v kateri opravljamo delo, ki ga nimamo radi, za plačilo, ki nam ne omogoča nič drugega, kot da nekako preživimo iz meseca v mesec, hkrati pa imamo dva povezana konjička – potovanja in pisanje potopisov. In to je tisto, kar bi radi v življenju počeli.

– Gledano iz stopnje zavestnosti, za katero je značilna identificiranost s takšnimi in drugačnimi polji realnosti, ki dopuščajo spremembe realnosti le v meri, ki ustreza možnim scenarijem teh polj, si bomo verjetno rekli: »Moja realnost je trenutno takšna, da je moja želja po tem, da bi ves čas potoval in živel od svojih potopisov preprosto nemogoča. Najboljše bo, da skušam manifestirati kaj takšnega, kar je mogoče; recimo to, da dobim delo, ki mi bo nekoliko bolj ustrezalo in bo nekoliko boljše plačano.« Če na stvar gledamo iz te stopnje zavesti, se bomo lotili kreiranja želene realnosti, ki se nam zdi mogoča, po zakonu privlačnosti in se fokusirali na cilj. Čim pa smo fokusirani na cilj, aktiviramo tudi drugo polarnost, saj nas usmeritev na cilj drži v pogojeni realnosti, za katero sta značilna pozitivni in negativni pol; le en pol v tej realnosti ne more obstajati (če recimo na ta način manifestiraš partnersko zvezo, ti to sicer lahko uspe, vendar boš poleg partnerja »dobil« še vsa nesoglasja, nesporazume, boj za energijo …, ki so značilna za večino partnerskih vez; če boš manifestiral novo, boljše plačano delo, tudi v tem lahko uspeš, vendar boš v paketu »dobil« tudi vse konflikte in težave, značilne za večino podjetij).

Da bi resnično razumeli poanto tega načina manifestacije, se spomnimo kvantnega dejstva, omenjenega v prvem delu pričujoče »nadaljevanke«. Poleg realnosti, katero živimo, obstaja še nešteto drugih realnosti. Nekatere od teh so polne problemov, v nekaterih pa je problemov manj, oziroma jih ni (nizkovibracijske in visokovibracijske realnosti). Že v osnovi jih lahko prepoznamo predvsem po tem, da so nizkovibracijske realnosti polne pravil (kaj smem – kaj ne smem; kaj sem dolžan – kaj mi ni treba; kaj zmorem – česa ne zmorem; itd.) in imajo jasno hierarhijo (v nizkovibracijskem podjetju nimaš šans, da se o čemerkoli pogovoriš z direktorjem – lahko se obrneš le na človeka, ki ti je neposredno predpostavljen).  Če živimo realnost, v kateri imamo kup problemov, se moramo zavedati, da bodo problemi obstajali tako dolgo, kot bomo v problematični realnosti. V takšnih realnostih večine problemov sploh ne moremo rešiti, saj »niso naši«; so del polja realnosti, v katerem smo. Če bi se torej hoteli problemov dejansko znebiti, bi morali v zadostni meri spremeniti sebe – v meri, da ne bi več privlačili problematičnih realnosti. Nihče torej ne more rešiti nobenega bistvenega problema. Cone s problemi so preprosto polja realnosti, ki obstajajo!!!

Pri tem načinu kreiranja realnosti, bomo fokus usmerili na realnost, katero želimo in to na način, da skušamo »ujeti« vibracijo želene realnosti, seveda pod pogojem, da se nam zdi mogoča. To vibracijo lovimo kombinirano, na več načinov. Tudi pri tem načinu velja dejstvo, da imamo edino moč spremembe, ki je pri tem načinu zgolj korekcija naše pozicije v polju realnosti, v katerem smo, v sedanjem trenutku. Ti načini so:

1) Kreacija mentalne afirmacije/namere v formi kratkega in jasnega stavka v sedanjem času (kot da torej želeno stanje že obstaja). V konkretnem primeru: »Sem na novem, boljše plačanem delovnem mestu.«

2) Vizualizacija želenega prizora v sedanjem času. Lahko uporabimo dve vrsti vizualizacije:
– Vizualizacija, pri kateri želeni prizor opazujemo od zunaj;
– Vizualizacija, pri kateri smo del želenega prizora oziroma smo vanj vključeni (predstavljaš si recimo sebe, kako sediš v »novi« pisarni – zavedaš se okolja in atmosfere nove pisarne).

3) Čustvena identifikacija z želenim prizorom: v telo pričaramo občutek neizmernega zadovoljstva, ki je posledica dejstva, da izkušamo realnost novega, boljše plačanega delovnega mesta.

Priporočljivo je, da ohranjamo dovolj pozornosti, da opazimo, kdaj smo prešli v fazo pričakovanja, v kateri »čakamo«, da se bo manifestacija zgodila. Ta pričakovanja so destruktivna in nas od želenega cilja oddaljujejo: Pri sami tehniki manifestacije smo uporabili sedanji čas, torej kot da nova realnost že obstaja (na ta način lovimo njeno vibracijo), pričakovanja pa imajo vibracijo dejstva, da nove realnosti še ni, da je od nas oddaljena, zato samo kreacijo »minirajo«.

V našem telesu obstaja točka, preko katere lahko v trenutku vstopimo v »praznino« in se takšnih misli/pričakovanj rešimo. Vendar znanje o tej točki in njeni uporabi presega namen pričujoče »nadaljevanke«, zato si lahko takrat, ko se takšna pričakovanja pojavijo, pomagamo tako, da nekajkrat v mislih izrečemo afirmacijo, ki se nanaša na želeno realnost in v telo pričaramo spremljajoče čustveno stanje. Enako ravnamo tudi takrat, ko se zalotimo, da izkušamo nezadovoljstvo oziroma razmišljamo o problemih realnosti, ki jo želimo spremeniti.

Podrobnejši opis tovrstne kreacije realnosti z navedbo različnih elementov, ki so nam pri tem lahko v pomoč, bo sledil kasneje.

Če hočeš torej rešiti nek večji problem, je torej edino, kar lahko storiš, umik iz cone, v kateri ta problem obstaja,  to pa je za kolektivno stopnjo zavesti, katere del smo, sila težko razumljivo. Da pa bi lahko izstopil iz cone problemov, je primarno, da spremenimo fokus. Že iz poglavja, v katerem sem govoril o vrstah namere je razvidno, da je fokus posledica uma in je usmerjen tako, da hoče dosegati cilje, kar je v skladu s kolektivno stopnjo zavestnosti. Ta usmerjenost se dogaja na nevrološkem nivoju – kognitivna usmerjenost je zgolj zaključna faza!!!!!!  Delujemo namreč podobno, kot radijski sprejemnik, ki od vseh programov, ki jih oddajajo oddajniki, sprejema tistega, na katerega je naravnan njegov potenciometer. Pri človeku je seveda programov, ki jih sprejema veliko število, še več pa tistih, ki jih ne sprejema. Naš potenciometer, ki določa, katere programe bomo sprejemali in katere ne, so predvsem:

  • na fizični ravni telesne napetosti (gre sicer za nekoliko daljšo zgodbo, a dejstvo, da telesne napetosti »sodelujejo« z našo blokirano čustveno energijo oziroma jo zadržujejo v nas, poznajo maserji, saj se pogostokrat dogaja, da pride pri klientu potem, ko mu sprostijo fizično blokado, do čustvenega izbruha oziroma osvoboditve dela »ujete« energije)
  • na čustveni ravni t.i. telesa bolečine in kontrolni mehanizmi, v ozadju katerih so fiksirana čustvena stanja;
  • na mentalni ravni pa prepričanja, zaradi katerih neko realnost sprejemamo, drugo pa odklanjamo.

Vse to tvori specifično mrežo nevronskih povezav, ki torej določajo, katere programe bomo sprejemali in katere ne.

Se nadaljuje …

Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com

Tagi
Pokaži več

Tadej Pretner

Avtor devetih knjig, od leta 1996 predava v Sloveniji in na Hrvaškem, vodi različne delavnice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !