Ali nas prepričanja določajo?
Nekje sem zapisal, da ljudje raje umrejo kot, da bi se spremenili. Seveda je to malo pretirana trditev, pa vendar po mojih opažanjih to vse prepogosto drži. Zakaj mislim, da je tako? Preprosto zelo težko sprejemamo spremembe na vseh ravneh, saj smo tako programirani.
Zakaj? Ker spremembe najbolj od vsega ogrozijo naš ego. Človek ima v primerjavi z ostalimi živalmi sicer veliko prednosti, a tudi eno veliko pomanjkljivost, saj največkrat mora imeti prav. V svojih terapevtskih letih sem se nagledal strank v resnično hudih težavah. K meni so hodili hudo bolni ljudje, pa ljudje z razrušenimi partnerskimi odnosi ter ljudje, ki kar naprej izgubljajo službe. Vsem sem svetoval, naj najprej sprejmejo dejstvo, da je treba za začetek vedno pospraviti pri sebi… Kar pomeni poskrbeti za vso navlako, ki se nam je nabrala, na podlagi tega spremeniti prepričanja in potem začeti delovati na drugačen način.
Ne morem dovolj poudariti pomena faze spreminjanja naših prepričanj. Šola, ki pravi Razmišljaj pozitivno, pa ti bo boljše, nam ne bo prav nič pomagala, če nismo pred spremembo misli spremenili tudi svojih temeljnih prepričanj. Prepričanja so v podzavesti in vedno zmagajo, kadar jih želimo z neko afirmacijo spremeniti. Najbolj enostavno lahko vidimo, če alkoholik ali narkoman ponavlja mantro »ne bom več pil ali se drogiral« a mislite, da to deluje. Seveda ne.
Ni pa vse brezupno, saj lahko močna podzavestna prepričanja spremenimo. Najprej je treba razumeti, kako prepričanja nastanejo. Nekaj jih tudi »podedujemo« iz prejšnjih življenj, a pustimo zaenkrat to ob strani. V tem življenju večino naših najglobljih prepričanj dobimo kot otroci v prvih šestih letih življenja. Otrok nima možnost presoje kaj je prav in kaj ne, nima nobenega filtra, samo kot snemalnik vse snema. Nekaj jih seveda vsrkamo v vrtcu in iz ostalega okolja, večino pa od staršev. To je zelo močan in kompleksen proces, ki vključuje najširši možni spekter programov – od programa za obnašanje med vožnjo avtomobila, do programa, ki nam narekuje, za kateri nogometni klub moramo navijati.
Če otrok med vožnjo avta opazuje očeta, kako za vsako napačno potezo drugih voznikov preklinja in obsoja ter jim za nameček še želi vse najslabše, ga to postopno sprogramira v prepričanje, da je tako obnašanje normalno, saj je oče avtoriteta. Potem ima v odraslosti v sebi močan program, da so butasti vsi vozniki, razen njega. Če je hčerka odraščala ob mami, ki je svoje potrebe izsilila z jokom, grožnjami ali najrazličnejšimi kupčkanji, potem je to za hčerko jasno sporočilo, da je to edini pravilni način obnašanja. In se bo torej tako tudi vedla do svojega moža. Ne morem zajeti vsega, vendar skupek vseh teh programov v podzavesti pri vsakem od nas tvori našo osebno matriko, v katero smo ujeti. Tako nastanejo navade in delujemo avtomatsko brez razmišljanja. Razmislite, kaj vse naredimo avtomatsko po navadah.
Da bi lahko te podzavestne programe »popravili«, jih moraš sam ali s pomočjo terapevta ozavestiti. Torej z zdrave, odrasle distance analizirati, kako je delovala naša primarna družina. Preko obnašanja naših staršev, tudi nekaj generacij nazaj prepoznati osnovne programe, ki vladajo njim, in na podlagi tega doumeti, da nosimo natanko iste programe v sebi tudi mi, seveda v podzavesti. Ljudje mi, kot terapevtu, zelo radi rečejo: ampak saj jaz vendar nisem takšen kot moja mama ali oče. Na zavestni ravni res ne, na podzavestni pa vsekakor. Tako starodavne modrosti, kot moderna znanost nas učijo, da ima naša podzavest neprimerno večji vpliv na naše delovanje kot naša zavest. Dokazano je bilo, da naša podzavest vsak trenutek sprocesira neprimerno več informacij iz okolja in nam na podlagi tega služi kot nekakšen avtopilot. In manj kot imamo te programe ozaveščene v podzavesti, bolj avtomatsko delujemo po njihovih navodilih.
V resnici smo ujetniki naših programov. Delujemo po bioloških algoritmih. Kavni avtomat pa deluje po tehnološkem algoritmu. In potem pač ponavljamo stare napake, dokler nas okoliščine ne prisilijo, da tudi za ta del sebe končno prevzamemo odgovornost. Neprevzemanje odgovornosti je nasploh ena naših najosnovnejših civilizacijskih doktrin. Samo pomislite na zgodbo o jabolku z drevesa spoznanja. Večina ljudi meni, da ni kriv ne Adam, ki je poslušal Evo, ne Eva, ki je poslušala kačo. V celoti naj bi bila odgovorna uboga kača, ki se mora zaradi tega na veke vekov plaziti po svetu. Tako je tudi na vsakodnevni ravni. V veliki večini primerov se nihče ne čuti za nič krivega. Če uporabim najbolj banalen možni primer: ko nekdo zapelje v napačno ulico, tega ne bo razumel, da je bil nepazljiv, ampak bo iskal nek vzrok, kot to je nepravilno označeno, ali pa je kriv GPS. Ampak eden prvih in najpomembnejših procesov v sklopu duhovne rasti je to, da začneš odgovornost iskati tudi v sebi – pravzaprav predvsem v sebi.
V današnjih časih je to ena bolj nepopularnih doktrin, saj nam že politiki vsakodnevno sporočajo, da je kriva desna ali leva opcija. Ko jih te dni poslušam samo na področju združitve dveh muzejev, izgleda, kot da so v svojem ponavljanju bebčki, ki so zašli v politiko. Gre za zelo nizko raven zavesti. Kako to lahko razložimo? Za potrebe razlage, bom ljudi razdelil na dva nivoja. Ali, če hočete, dva evolucijska razreda. V prvem so tisti, ki se sprašujejo predvsem: «Kaj lahko od sveta dobim?«, v drugem so tisti, ki jih zanima: »Kaj lahko svoji okolici dam?«. In ta drugi pristop seveda priča o neprimerno višji stopnji zavesti. Ker tisti prvi se sprašujejo samo: »Kdo je kriv za moje težave?!« in krivi so seveda vedno drugi, bodisi bolezen, partner ali šef.
Logična izpeljava tega izhodišča je, da mora njihove probleme vedno reševati nekdo drug – bodisi partner bodisi zdravnik oziroma psiholog bodisi lastnik firme ali starši. Tisti v višjem evolucijskem razredu pa se sprašujejo predvsem: »Kaj moram sam storiti, da mi bo bolje?«. Nikakor se ne smemo ujeti v past mišljenja v stilu: »Ko se bodo spremenili oni, se bom tudi jaz.« Ali pa: »Če bi ti bil ali bila drugačna, bi bil jaz srečen«. Slednje je skrajno sebično. Želimo, da bi se drugi spremenil tako, da paše nam in živi naše življenje. Takšnih je vse polno okrog nas.
Da bi se drugi spremenili zaradi nas, se ne bo zgodilo nikoli. Vesolje preprosto ne deluje na ta način. Vedno lahko spreminjamo samo samega sebe. Pomembno pa se je zavedati naslednjega: višje kot smo na evolucijski stopnji zavesti, več imamo na razpolago energije, saj smo bolj povezani z našim kozmičnim virom energije. Problem je, ker tisti, ki so na nizki ravni zavesti ne zmorejo tega razumeti, zato se ne bodo menjali.
Evolucijsko stopnjo zavesti rad primerjam s stolpnico. Bralca bom vprašal takole. Kateri stanovalci bolje razumejo svet okrog stolpnice – tisti, ki živijo zgoraj na terasi, ali tisti, ki živijo v kleti? Kateri imajo boljšo perspektivo? Klet je seveda prispodoba za nizko raven energije, ki nas drži ujete v občutkih sebičnosti, jeze in krivde. Ampak, če živiš v kleti, boš najbrž težko dobro razumel in razložil svet, ki se razprostira okrog stolpnice. No, saj tisti, ki se pritožujejo: »Tukaj je tako temno in vlažno, pa še cel kup podgan ves čas gomazi okrog mene, nekateri pa bi rekli, da so med podganami še levi ali desni politiki, odvisno od tega, kako so nas programirali, imajo na nek način prav. Natanko tako v kleti namreč dejansko je. A naša naloga je, da splezamo čim višje gor po tej stolpnici, saj je v vsakem nadstropju razgled lepši. Prehod je ozek in ne moremo s sabo nositi svojo staro kramo in prepričanja.
Je pa res, da je večina ljudi v tej vaši spiritualni stolpnici prepričanih, da živijo v mansardi. Tudi in pravzaprav še posebej tisti, ki živijo v kleti? To vsekakor drži, zato je pa tu karma, da nas na podlagi naših napak sili v spremembe in napredek. Ljudje smo pač taki, da praviloma samo takrat, ko nam je dovolj hudo, nekaj tudi spremenimo. Cona ugodja je povsem neskladna z napredkom. V njej ne napredujemo.
V vsej brutalnosti in včasih se zdi nepravična, saj nastradajo »dobri« ljudje je karma tudi neskončno pravična. Kot sem rekel: poseben problem je, da smo ljudje narejeni tako, da želimo imeti vedno prav. To pa nas pogosto vodi v to, da ponavljamo iste napake. Živali tega ne počnejo. Ko se žival enkrat »speče«, se takoj podredi inteligenci narave in napake ne ponovi. Človek pa žal ni vedno tako razumen. Saj poznate: »Osel gre enkrat na led, človek večkrat«.
Albert Einstein je rekel: Definicija norosti je početi eno in isto stvar, vendar pri tem pričakovati drugačne rezultate. Na »norost« nas žal pogosto obsodi naš ego. Trik je v tem, da se zavemo, da ne bomo rešitve nikoli našli na istem nadstropju stolpnice, na katerem je prišlo do problema. To velja povsod, tudi na področju partnerskih odnosov.
Še enkrat: nobenega smisla nima nergati in pričakovati, da se bo spremenil tisti drugi. Treba je delati na sebi in se dvigniti vsaj za kako nadstropje ali dva, od koder se pred nami razprostre povsem nov razgled. In če ti partner ni zmožen oziroma voljan slediti, bosta šla pač narazen. Saj to ni nobena taka tragedija.
Treba pa je vedeti, da se te reči ne zgodijo čez noč. Mnogi tega preprosto ne razumejo. Pride gospa in potoži: Eh, včeraj sem spremenila svoja napačna prepričanja, se osvobodila jeze in obsojanja in kar je še te navlake – ampak danes je pa moje življenje še vedno enako. Pričakovanja te lahko zaustavijo.
Na nek način z nami upravlja usoda in največ naredimo, če svojo usodo sprejmemo. Tu najraje uporabim eno prispodobo, in sicer, da se je vsak od nas rodil na določen vlak. Ta vlak ima približno začrtano smer, ki je ne moremo spremeniti. Ampak to ne pomeni, da nimamo svobodne volje! Mnogi namreč pravijo: »Pha, kje je vendar tu svobodna izbira, če ne moreš zamenjati vlaka?« Ampak jaz pravim, da imamo ogromno izbire. Ves čas sproti lahko izbiramo, kateri razred na tem vlaku si bomo izborili, v kakšnih odnosih bomo s sopotniki, ali se bomo zvečer v restavraciji nažrli in nabutali do nezavesti ali bomo raje jedli in pili kulturno… Vsak dan imamo na voljo neskončno število možnosti za svobodno izbiro. In take »malenkosti« so na tem našem vlaku še kako pomembne.
Ko te zadeve enkrat ozavestiš, postaneš za svoje obnašanje bistveno bolj odgovoren kot prej. In kakšen je potem naslednji korak? Tu si rad pomagam z metaforo ali alegorijo iz nogometa: najbolj pametno je stopiti na žogo in zelo dobro razmisliti, kam jo velja podati. Načeloma jo je najbolj pametno podati kakemu skrbno izbranemu strokovnjaku. Do presenetljivo naglih napredkov pa si lahko s skrbnim raziskovanjem in aktivno držo pomagamo tudi sami. O tem pišem v svojih knjigah in predavam na You tube. Nekaterim je to dovolj, da »podajo žogo« v pravo smer.
V naslednjem prispevku še več o možnosti spremeniti svoje življenje.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
