Medicina, kakršna je danes v razviti družbi, ustreza naši skupni zavesti in trenutnemu stanju duha

Sodelovanje z medicino

Pogosto dobim pisma obupanih bralk in bralcev. Ena bralka mi je napisala: »Čeprav se nenehno srečujem s težkimi medicinskimi diagnozami, me to vedno znova presune.« Piše, da jo je strah, da ni upanja na ozdravitev. Kljub starosti 50 let, se že deset let borim z različnimi bolezni, ki so sčasoma postale kronične, za katere medicina ni našla vzroka.

Probleme ima z dihanjem, slabo koordinacijo, kar ji otežuje hojo, s spominom, nenehno utrujenostjo, njeno telo počasi propada. Je depresivna, vendar se še upira jemanju antidepresivov, saj se zaveda, da ta ne morejo narediti čudežev. Zdravniki so celo posumili na raka, kar pa so z obsežno diagnostiko ovrgli. Predlagajo ji različne terapije, vendar to še ne pomeni zagotovila za ozdravljenje. Dali so ji vedeti, da bo živela še morda deset let, če ne pride do poslabšanja. Stanje ji izboljšujejo z mesečnimi transfuzijami. Začela je dvomiti v medicino in počasi izgublja upanje, še piše.

Moj pogled kot pogled bioterapevta, je nekoliko drugačen kot zdravnika. Gre za to, da zdravnik deluje v okviru materialistične paradigme, ki temelji na znanstvenih izsledkih. Medicina ni znanstvena veda, kot nekateri mislijo, ampak samo uporablja znanstvena dognanja.

OGLAS

Moj pogled seže na drugo, nevidno ali kvantno raven, na raven, na kateri nastanejo vzroki za težave. Tisto, kar medicina razume kot vzrok, je največkrat sprožilec bolezni. Na primer rak pljuč naj bi povzročilo kajenje, vendar pa je to samo sprožilec, v ozadju je še vzrok, ki povzroči odvisnost od kajenja, ta pa nastanek raka. Saj po mojih spoznanjih raka pljuč dobi tudi veliko tistih, ki niso nikoli kadili.

Ker sem tukaj omejen s prostorom, si bralci o vzrokih za bolezni lahko kaj več preberejo v mojih knjigah in na posnetkih predavanj na you tube.

Kljub napredku znanosti in tehnološkim novostim, kar pomaga medicini pri diagnosticiranju, medicina ni vsemogočna in od nje ne moremo zahtevati čudežev. Medicina se ukvarja samo z našim telesom, v svoji doktrini ne vključuje bioenergije in duha, kjer pa v resnici lahko najdemo rešitev.

Kadar medicina pri človeku ne vidi več možnosti ozdravitve, je vredno poskusiti še s čim drugim. Na koncu vedno pridemo v pozicijo, da moramo v navidezno nerešljivih situacijah, kljub temu, da ni nobene zagotovitve za uspeh, poiskati notranje rezerve, aktivirati proces samozdravljenja.

Pregled človekovega biopolja, kjer iščem vzrok za težave, me vedno pripelje tudi na začetek življenja, v čas spočetja ali še prej, v čas bivanja v maminem trebuhu ter v čas rojstva. Velikokrat vzrok za težave najdem ravno v teh obdobjih. Razne raziskave so pokazale, da tisto, kar se dogaja v času nosečnosti, v veliki meri vpliva na človeka tudi v odraslosti.

Temelj terapij psihoterapevta dr. Arthurja Janova je delo na tistem, kar nosimo v podzavesti in smo dobili v času mamine nosečnosti. Ko se zgodi preboj, ko oseba ozavesti travme iz tega obdobja, začne kričati (Janov to imenuje primarni krik), zgodi se preboj, katarza in človek se osvobodi travme. Veliko dejavnikov iz tega obdobja vpliva na nas. Vse od tega, v kakšni kondiciji se nahajajo starši v trenutku spočetja, kot tudi odnos med staršema v času nosečnosti.

Ravno tako je pomembno ali je bil otrok zaželen ali pa se je nosečnost preprosto »zgodila«. V sodobnem svetu se včasih starši obnašajo, kot da je otrok nekaj, kar se naroči. Narava pa deluje povsem drugače. Ravno tako je pomembno, kako se je mama prehranjevala; je bila mogoče zasvojena z alkoholom, drogami ali čim drugim, kar ni nič neobičajnega.

Novejše raziskave kažejo, če je bila mama v času nosečnosti izpostavljena močnemu stresu, stresni hormoni prodrejo v krvni obtok razvijajočega se otroka in ta se že rodi bolj občutljiv. Včasih se duša utelesi pod močnim stresom kot posledica travm iz prejšnjega življenja. Ni redko, da se otrok rodi s podzavestnim programom »ne želim živeti«, kar je vzrok pogostega zbolevanja za najtežjimi boleznimi ali bolehnosti.

Pogled v biopolje navedene gospe kaže, da so se njene težave začele v času bivanja v trebuhu. Pri njej je bil vpliv mame ali očeta destruktiven, saj je bila ves čas v dilemi, ali bi se sploh rodila. Otrok se ves čas zaveda vsega kar se dogaja, seveda pa tega ne more izraziti. V primeru razvijajoče se bitje samo proizvaja stresne hormone, to pa je destruktivno zanj in za mamo, ki to čuti kot vznemirjenje, ki mu ne vidi vzroka.

Že iz prejšnjih življenj je prinesla podzavestni vzorec »ne želim živeti«, saj je po vsej verjetnosti v prejšnjem življenju živela v veliki revščini. Takrat je razvila še podzavestni vzorec »obsojanja bogatih«. Vse to pa je prispevalo k programu samodestrukcije, ki jo uničuje tudi telesno. Samodestrukcija vpliva na čustva in misli, to pa vpliva na fiziologijo; ruši telesno ravnovesje, začnejo se razvijati bolezni. Seveda je v takih primerih tudi medicina nemočna, saj ni odpravljen vzrok za nastanek bolezni. Vse, kar ji je uspejo narediti, je to, da ji je z blaženjem simptomov lajšajo življenje.

Vsaka bolezen ima nek smisel, namen, saj… zakaj pa bi jo sploh potrebovali? Če ugotovimo, čemu smo bolezen dobili, lahko razmišljamo, na kakšen način in kaj lahko sami ali s pomočjo terapevta naravnega zdravljenja naredimo, da se sproži samoozdravitveni proces. V tem primeru bo tudi medicina pri odpravljanju simptomov bolj učinkovita. Kako to naredimo pa presega obseg tega prispevka.

Zagotovo po tem, ko se odločimo sami nekaj narediti, dobimo energijsko podporo za tisto, za kar se odločimo sami narediti. V primeru težav mora življenje postati popolno predajanje absolutnemu, božanskemu, čisti zavesti. Vsakodnevno si je potrebno vzeti čas za sebe, za molitev ali meditacijo. Za spremembe na telesu pa je morda potrebno počakati, včasih pa se začnejo dogajati zelo hitro. Videl sem veliko ljudi, ki so bili v težji situaciji, pa se je njihovo življenje po ozaveščanju in stalni duhovni praksi temeljito spremenilo na boljše. Medicina pa naj naredi tisto za kar je usposobljena, kar je del njihove doktrine.

Toliko se piše o zdravem življenju, kaj smemo in česa ne, da bi ohranjali zdravje, kako se prehranjevati, da nam ne bi škodovalo. Po drugi strani pa se toliko govori o primarnem zdravstvu in izpraznjeni blagajni zdravstvenega zavarovanja. Zdravil na brezplačni recept je vedno manj. Zdravniki za bolnika zaradi omejenih sredstev ne morejo vedno izbrati najboljšega zdravila.

Tudi zgodba o tabletah v lekarnah, ki bi jih že zdavnaj morali umakniti, govori o megalomaniji farmacije in pogoltnosti posameznika na račun bolečine in bolezni. Kje je tu prostor za človekoljubje? Nič čudnega, če ljudje vedno pogosteje posegajo po načinih iz alternativne medicine – mnogi od njih, pa naj si bodo na videz še tako sporni, dokazano pomagajo. Vprašamo se lahko, v katero smer bo šlo primarno zdravstvo?

Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da stanje našega zdravstva ni takšno, kot bi moralo biti ali kot bi si sami želeli. Kljub napredku znanosti, vedno novih zdravilih, je vse več ljudi bolnih in trend kaže na slabše. Spomnil sem se na besede mojega učitelja Lazareva, da je medicina kot voznik avtomobila, ki je zašel in na napačni poti vztrajal kljub temu, da so mu mimoidoči povedali za pravo pot.

To je utemeljil z dejstvom, da ima dovolj rezerve bencina in močan avto. Medicinske raziskave omogočajo prav te rezerve in močan motor, kar določa tudi medicinsko doktrino. Naravni načini zdravljenja, ki se ukvarjajo predvsem s preventivo, nimajo dovolj bencina, tudi zaradi tega, ker ne prinašajo dohodek farmaciji.

Dejstvo je, da medicina ne gre v pravo smer. Menim, da se je problem medicine začel v času Descartesa, ki je dal prednost materiji pred duhom in postavil temelje sodobni znanosti. Začel je prevladovati materialni pogled na svet, medicina pa je opuščala pomembnost uravnovešanja človekove notranjosti. Do takrat je zdravnik na človeka gledal holistično, ga obravnaval kot duh in telo. Če je bilo telo bolno, je vedel, da je potrebno sočasno zdraviti duha in telo.

Enostransko gledanje na človeka kot na telesno bitje, pa je sčasoma spodrinilo to celostno obravnavo; saj vemo, da znanost temelji na dokazih. Tehnologija človeka secira do najmanjše celice, farmakologija išče tableto za vsako bolezen – ali vsaj za simptome. Farmacevtski industriji je primarni cilj postal zaslužek. Znanstvenike, ki jih najemajo, pa delajo v njihov prid – spet zaslužek.

Redno se dogaja, da »učinkovita« zdravila izključujejo iz prodaje, ker da je praksa pokazala, da so za zdravje škodljiva oziroma niso mogli dokazati, da ne škodujejo, nadomestijo pa jih nova, za katere pa spet ne vedo zagotovo, kako se bodo izkazala na dolgi rok. V potrošniško usmerjenem svetu je tudi medicina skupaj s farmacijo in znanostjo padla v kotel kapitala. Zato se ne bi čudil, da bi mi zdravniki rekli, da nekateri deli Hipokratove prisege zanje niso več moralno zavezujoči.

V času socializma smo bili navajeni na urejeno primarno zdravstvo, ni nam bilo treba skrbeti ali bomo v primeru bolezni deležni optimalne oskrbe. V Ameriki nikoli ni bilo tako. V Kaliforniji mi je nekdo iz premožnejše četrti potožil, da njihov predsednik Obama, ki je bil takrat predsednik, ne dela dobro, saj želi dati zdravstveno zavarovanje tudi revnim; ti namreč po njegovem ne prispevajo v skupno blagajno.

Bogate… torej sociala ne zanima, ta Kalifornijec pa je tiste, ki bi dajali revnim, ozmerjal s komunisti. To precej pove o stanju duha v Ameriki, očitno pa je, da to vse bolj prihaja tudi k nam. Včasih smo nekaj, kar je bilo dobro, označili s prislovom »Amerika«, danes pa ameriški način življenja nekritično povzemamo v mnogih njegovih nesmislih.

Na veliko se financirajo raziskave v možnosti zamenjati obrabljene organe, kot da je telo stroj, ki mu lahko zamenjaš del, pa bi še naprej deloval. Seveda v tej možnosti nekdo mora videti zaslužek: industrija že ve, kam vlagati. Razvoj genetike omogoča direktno vmešavanje v naravo, ustvarjanje rastlin, živali pa tudi človeka, ki mu iz spomina celice enostavno izbrišeš nekaj, kar ni ustrezno in vstaviš nekaj, kar lahko koristi. Vprašanje je, komu ali čemu koristi in komu ali čemu škoduje.

Tu se je znanost znašla na vrhuncu izprijenosti: življenje bomo enostavno reprogramirali in sprogramirali, človek pa tako vstopa v vlogo Stvarnika. Sprašujem se, ali bodo na novo opredelili tudi smisel življenja? Normalno je, da v zdravstveni blagajni primanjkuje denarja; ta odteka zaradi zlorab vseh vrst. Z ene strani neracionalna, nesmotrna, nesmiselna, nekoristna raba s strani medicine, z druge strani smo krivi sami.

Vrabci že dolgo čivkajo o največkrat nepotrebnem uživanju zdravil, o nepotrebnih specialističnih preiskavah. Ni redkost, da starši otroka, ki je prehlajen, peljejo k zdravniku in celo zahtevajo antibiotike. Ni redkost, da specialist še isti dan zahteva ponovitev preiskav. Tako podvajanje je nepotrebno in drago.

Zanimivo pa je, da raziskave potekajo tudi na področju preventive in zdravega načina življenja. A kot, da to ni dovolj, da bi nas prepričalo, kako lahko sami vzdržujemo zdravje. Nekateri jemljejo celo več kot deset različnih zdravil in se s tem celo hvalijo. To jim je postalo ritual in je glavna tema njihovih pogovorov, kot da je to nekaj, na kar v življenju lahko računajo. Toda, ko sem jim omenil, da bi lahko neka zdravila izključili, če bi začeli spreminjati svoj življenjski slog, prehrano, razmišljanje, so me pogledali, kot da jim želim smrt.

Mislim, da medicina, kakršna je danes na zahodu v razviti družbi, ustreza naši skupni zavesti in trenutnemu stanju duha. To se bo spremenilo sčasoma; ko bomo naši vedno večji ozaveščenosti dali tudi praktični okvir; ko bomo sami odgovorni za zdravje, in ne bomo zdravniku ali farmacevtu dali moči, da bi odločala o našem zdravju. Včasih se vprašam, ali si sploh zaslužimo toliko, kolikor smo deležni od države? Morda pa je primarno zdravstvo urejeno celo bolje, kot bi si zaslužili? V tem času, ko to pišem, poteka največja prenova zdravstvenega sistema v zgodovini Slovenije.

Osebno verjamem, da jim bo uspelo, saj se zdi, da so sposobni prevetriti stare okostenele načine razmišljanja in načine organiziranja. Mogoče bo potrebno zamenjati tiste, ki so že predolgo na tej sceni in ne dovolijo napredka. Moja babica je bila zelo modra ženska. Rekla je, da če javna hiša ne deluje dobro, je potrebno delavke v njej zamenjati. To pa še kako drži. Veliko bodo naredili že s tem, ko bodo omejili lumpe, ki so tudi s pomočjo specialistov olajšali zdravstveno blagajno.

Pogrešam pa, da ne govorijo o tem, kaj bi lahko vsak posameznik in družba naredili za to, da izboljšamo sodelovanje medicine in naravnih načinov zdravljenja. S tem bi bila tudi medicina bolj učinkovita in bi imela že zagotovljen denar dovolj za svoje programe. Vem pa, da bi nekdo o tem razmišljal, bi se moral dvigniti s svojo zavestjo na višjo raven. Poraja se mi še veliko vprašanj, odgovorov pa nimam.

Marjan Ogorevc, bioterapevt