MEDIJI NAS USMERJAJO

OGLAS

Ljudje se ne zavedamo vsega vpliva na nas. Od malih nog dalje se vršijo iz okolice razni načini usmerjanja naših misli, naših čustev in naših dejanj. Nekatera usmerjanja so nezavedna, nekatera zavedna. Nekatera očitna, nekatera prikrita. Lahko so kolektivna ali individualna. V tem načeloma ni nič slabega. Razen, če je.

Na tem svetu se nekateremu usmerjanju ne da izogniti. Je vključeno v »naravo stvari«. Prva usmeritev (prvinska samousmeritev) je storjena že s točko rojstva: lokacija in čas v katerem smo se rodili. Ali po domače: naša matična narodnost, kultura, matična družina, ki nas usmerja po svojih vzorcih. Potem je tu še nekaj, čemur bomo z eno besedo rekli kar »prirojeno«, ki nikakor ni nezanemarljivo. Nekaterimi pravijo, da je novorojenec »nepopisan list«, moje mnenje pa je, da smo kot novorojeni »nekartografirano ozemlje«. Ker pa se vsak rodi s svojim ozemljem (ki ga skozi življenjske izkušnje odkriva), nismo vsi enako podvrženi usmerjanju od zunaj.

OGLAS

Vsi mislimo, da poznamo funkcijo medijev: mediji (radio, TV, kino, internet, knjige, časopis, izobraževanje…) nas informirajo in/ali zabavajo. Slabo se pa zavedamo, da mediji počasi, a vztrajno oblikujejo naše misli in s tem dejanja. Še najbolj očitne so morda reklame in modne smernice, ampak bolj ali manj prikrito nas usmerja tudi vse drugo. Definicijo medija lahko za naše razmišljanje razširimo na vse umetne strukture (organizacije) in posameznike, ki s svojim zavestnim vplivom oblikujejo svet oz. naša življenja. Že od nekdaj so bile nekatere usmeritve določene z »zakoni«, ki si jih je določila družba, ali pač nekaj izbrancev v imenu družbe. Če se temu usmerjanju izogibamo, slej kot prej »kršimo« postavo (posvetno ali cerkveno). Zato lahko takšne medije označimo kot prisilne. Ampak, pustimo te skrajne medije, na katere nimamo prav dosti vpliva (no, enemu od obeh se lahko izognemo) in se vrnimo bolj klasičnim. Informativni mediji, na primer, se nam zdijo potrebni. Ne le to; veliko nas je od njih celo odvisnih. Saj vendar moramo vedeti, kaj se dogaja v okolici in po svetu. Ampak poglejte vendar rdečo nit teh večinoma slabih novic! Mislite da se z nenehnim bombardiranjem s takimi vrstami informacij ne oblikujejo naša mnenja? Zakaj pridemo veliko lažje do negativnih, kot do pozitivnih novic? Žal, to je dejstvo, tudi če nimamo v mislih kakšno od »teorij zarote«.

Naše nam najbližje stvarstvo (planet Zemlja) je svet enakih možnosti. Vendar pa temu ne verjamemo, ker si to razlagamo po svoje. Z gledišča vsakega posameznika in naših potencialnih materialnih možnosti, res lahko ugotovimo, da naše možnosti še zdaleč niso enake (od vključno prvinske usmeritve dalje). Ampak, vsi pa imamo enake možnosti graditi našo polarizacijo zavesti; bodisi da je to pot sebičnosti (negativna pot), ali pot sočutja (pozitivna pot), oziroma, ostati v udobju (več v prispevku »Izbira vseh izbir«). Kateri pa so instrumenti usmerjanja naše polarizacije? Mediji seveda. Mi, nad katerimi se izvaja usmerjanje, se moramo nujno zavedati vpliva na našo polarizacijo. Ko smo enkrat stopili na duhovno pot, gladko privzamemo, da so vse informacije, ki imajo po našem veze z duhovnostjo, pozitivne. Vendar pa to ni res. Najprej definicija, kaj je sploh duhovno? Duhovno je vse, kar nas približuje duhu in s tem samemu Sebi, po obeh sprejemljivih poteh: bodisi po poti sočutja oz. združevanja, ali po poti sebičnosti oz. razdruževanja. Na enak način se tudi delijo duhovne informacije, duhovne delavnice, seminarji, tehnike, “učenja”… Mi, polni prebujajočega se duha, »kupimo« vse. Res je, da lahko v osnovi negativno informacijo uporabimo na pozitiven način, če imamo to zavedanje. Vendar pa se lahko tudi prav grdo zapletemo past; v veri da smo pozitivni, se vse bolj razdružujemo. In nato še drugim solimo pamet. Pomislite na tako propagiran zakon privlačnosti (The law of attraction) pred leti. V osnovi pozitivno modrost so uspeli predstaviti javnosti na precej sumljiv način. Kaj je večina dojela? Da imamo vsi možnost privabiti k sebi obilje. Materialno obilje! Evo, tu imamo orodje, s katerim si bomo omogočili bogastvo. Res je, da imamo vsi pravico do obilja, vendar pa sumim, da ni namenjena za trenutni fizikalni svet, kjer skoraj nujno nekdo izgubi, da lahko nekdo drug dobi. Ta pravica se propagira (za velike denarje) tudi na raznih motivacijskih seminarjih, za bodoče uspešneže v poslu ali življenju. Torej, obilje že, a predlagam obilje radosti.

Verjetno največja mera razsodnosti pa je potrebna na spletu. Spletni način usmerjanja so odlično osvojili vsi: tisi ki nas usmerjajo pozitivno in tisti, ki nas z zavajanjem usmerjajo negativno, ali nas v najboljšem primeru ohranjajo v coni udobja. Še posebej pazljivi bodimo na tako imenovanih alternativnih straneh. Ne verjamimo vsega kar preberemo. Vedno se splača testirati počutje: nas prebrano/slišano navdaja z veseljem, upanjem, zdravo radovednostjo, nas spomni na lastno notranjo moč, ali pa nas navdaja s strahom, brezupom ali lažnim upanjem in nam našo notranjo moč jemlje. Dandanes v »duhovnost« trpamo tudi zdravo prehranjevanje in nasploh zdrav način življenja. Vendar pa tudi to zna biti dvorezno; kot na primer pretirana skrb za lasten izgled, lastno dolgoživost, ki nima neposredne veze s približevanjem k Sebi.

Zato predlagam, da vsako informacijo sprejmete s pravšnjo mero dvoma in uporabite svojo notranjo moč razsojanja. Kaj nas informacija v resnici uči? Kam nas usmerja: k združevanju, ali k razdruževanju? In ne pozabimo: prav vsi mediji so veliko več, kot si večinoma mislimo. Plevel, pa je lahko tudi lep.