“Kje pa so meje v partnerskem odnosu?”, sem dobila tehtno vprašanje ene od obiskovalk Facebook-a, ko je prebrala mojo kolumno o tem, kaj to sploh so meje, kjer pa se je moje razmišljanje bolj osredotočalo na meje pri otrocih in najstnikih.
Zelo dobro vprašanje in iztočnica za moj današnji prispevek.
Namreč, vse prevečkrat posameznik, ki tvori partnerstvo pozabi na dejstvo, da njegov partner ni samoumeven, da ni ob njem zgolj zato, da mu dela družbo ampak zato, da oba tvorita zdravo osnovno celico, ki temelji na spoštovanju, ljubezni, skupnih interesih, spolni privlačnosti ter kjer se oba držita določenih pravil vedenja in komuniciranja.
Na žalost pa se prevečkrat dogaja v realnem življenju, da se v toku skupnega bivanja in vsakodnevnega prenašanja sčasoma pozabi na to, da je potrebno partnerski odnos »zalivati« z ljubeznijo, veseljem, da smo skupaj in se z njim ukvarjati. V odnos se sčasoma počasi in dokaj neslišno prikrade rutina, odtujenost in prekoračitev mej, ki sta jih partnerja opredelila na začetku njune zveze.
No, večina parov ne napiše na papir kaj eden drugemu dovoli in kaj je tisto, kar nikakor ne bo toleriral pri drugemu, temveč se o tem menita, ko se spoznavata, ko se pogovarjata, kako vidita skupno življenje, kaj želita imeti do tega in kaj je tisto, kar bi ju zelo motilo. Priznajte, da v vašem partnerskem odnosu kar nekako veste, kje je meja in se trudite, da je ne prestopite, ker veste, da bo to pri vašem dragem ali dragi povzročilo bolečino, žalost ali razočaranje.
Kaj pa tisti pari, ki ste pozabili eden drugemu dobro delati, se spoštovati in imeti radi ter zadovoljevati svoje potrebe znotraj svoje zveze? Ki ste začeli z čustvenimi izsiljevanji, manipulacijami in zlorabo? Ki ste začeli uporabljati razne vrste nasilja za dosego podreditve ali ustrahovanja drugega partnerja? Vem, sliši se rahlo grozljivo ampak vse preveč je partnerskih zvez, kjer si eden od partnerjev (včasih celo oba) dovoli iti čez mejo, torej čez tisto, kar njegovega partnerja boli in ga prizadene.
Torej, da ponovimo: kaj so to sploh meje, če pogledamo nek odnos med dvema odraslima človekoma, ki tvorita partnersko zvezo?
Meje so tisti okvir, znotraj katerega je polje dovoljenih vsebin, tisto, o čemer se oba strinjata, obema ugaja in se vnaprej dogovorita, da bo za oba v redu. Okvir teh dogovorov tvori varno polje, kjer delujemo tako, da smo zadovoljni, mirni in se čutimo spoštovane ter slišane, saj se dogovorov držita obe strani. Ko eden od partnerjev prekorači dogovorjeno mejo in prelomi dogovore, zaide na polje pritiska na drugega, izsiljevanja, poniževanja. To povzroči velike stiske, frustracije in strah pri tistem posamezniku, ki se ne znajde v zmešnjavi in pritiskih, ki so povzročeni s tem premikom in zlomom mej.
Mnoga partnerstva na tej točki dosežejo dno in ni veliko možnosti, da bi se oblikovala na novo. Kajti, kaj je bil razlog za prelom dogovorjenih okvirjev je naknadno težko ugotavljati in tudi partnerja sta v tem procesu že toliko zlorabljala eden drugega, da ne vidita preko težkih očitkov, jeze, krivde, žalosti in strahu. Dejstvo je, da mnogi pari vedo, da se nimajo v redu, da eden v drugemu izzivata najbolj težke in destruktivne težnje, a pomagati si kar ne moreta. Venomer vlečeta na plano stare zamere, očitki so vsak dan na vrstnem redu, razumevanja za spremembe ali trud na bolje ne naletijo vedno na odprta ušesa, tako da je negativen »začaran« krog sklenjen.
Da bi se izognili takšnemu nezadovoljivemu odnosu, predlagam, da se partnerja med seboj iskreno pogovarjata in da vedno znova definirata tiste meje, ki so vsakemu od njiju pomembne in ki so sprejemljive za drugega. Tako dosežene dogovore in okvirje za meje je pa seveda potem treba tudi spoštovati. In se zavedati, da je življenje minljivo. In želeti sebi in svojemu ljubemu/ljubi vse dobro.
