Povsem naravno je, da si želimo živeti uspešno in smiselno življenje; čutiti, da nam je uspelo prispevati in povzročiti nekatere spremembe, vplivati na svet okoli nas; čutiti, da smo izpolnili svoje življenje. Iz tega vidika lahko razumemo prizadevanja človeka, da bi vplival na druge, da bi bil v njihovih očeh uspešen in nekdo, od katerega se je vredno učiti.
Vsekakor je vplivanje na druge sredstvo za pridobivanje pozitivne pozornosti. Problem pa lahko nastane, če se nagibamo k mešanju sredstev s cilji, pri čemer pozabljamo, da eno ne more nadomestiti drugega. Biti uspešen na zunaj ne pomeni kakovosti notranjosti in dejanskega stanja.
Če vzamemo za primer družbene medije, se zdi, da je na njih najpomembnejša stvar predstaviti sebe kot uspešnega človeka. Bolj kot nas bodo imeli za uspešne, večja bo naša priljubljenost, dobili bomo več pozornosti, več bo mreženja in posledično bo naš vpliv močnejši, vsaj tako se zdi. Pri takšnih platformah postane videz glavna stvar. Nihče si ne želi, da bi ga imeli za “zgubo”, kar koli že to pomeni. Takšne platforme so pogosto videti kot oglasni pano za trženje sebe, kar ustvarja veliko obsedenost s samopodobo. Lahko se vprašamo, koliko energije, inteligence in sposobnosti je vloženih v to; kako neizmerno bi našemu svetu koristilo, če bi jih usmerili v bolj koristno prizadevanje, na primer v služenje resničnemu idealu.
Seveda bi bilo naivno ignorirati stvari, ki vplivajo na druge; ignorirati tako imenovane “ustaljene načine življenja” in družbena omrežja, ki so danes zelo pomemben del naših življenj.
Zavedati se moramo, kako družba in svet opredeljujeta dobro in zlo, uspeh in neuspeh, četudi le zato, da vemo, kje smo sami. Toda razumevanje vsega naštetega še ne pomeni, da moramo to sprejeti tudi sami.
Če je živeti osmišljeno življenje bistvenega pomena za naše bivanje, je najpomembnejše, da se z definicijo tega ukvarjamo sami in ne dovolimo, da naš pogled opredeli svet. Vprašati se moramo, kaj nam je pomembnejše – biti uspešni, kot to opredeljuje družba, ali uspešno slediti svoji življenjski poti, s pomenom, ki ga izberemo sami? Kaj je pravzaprav naša prednostna naloga? Ali se bolj bojimo, da bi nas drugi videli kot neuspešne, kot da bi o tem sodili sami? In kaj pravzaprav za nas pomeni neuspeh? Tudi to mora biti določeno po naših kriterijih in ne po kriterijih drugih.
Morda se sliši naivno, po drugi strani pa bi to morda lahko bila le preprosta resnica, če trdimo, da nam je precej mar za to, kako nas drugi dojemajo. Njihovemu odobravanju pogosto namenimo več pozornosti kot oblikovanju lastne neodvisne presoje o svojem življenju. Včasih nas to tako zelo skrbi, da usmerja naše odločitve, naše vedenje, samospoštovanje, občutek sreče in celo našo samopodobo. Na ta način izgubimo svojo najdragocenejšo pristnost.
Zato moramo vzeti vajeti v svoje roke in se vprašati, kakšna je naša definicija uspešnega in osmišljenega življenja. A kako naj to izmerimo, če vemo, da ima vsak človek svojo pot? Vsak je unikaten in poseben in poklicani smo, četudi se sliši pesniško, da sanjamo in sledimo svojim sanjam, tudi če nam stokrat spodleti … Morda je prav to življenje? Umetnost sanjanja in izpolnjevanja sanj na najboljši možen način.
Če drugi presojajo, kako uspešno je moje življenje, potem je vse odvisno od tega, kaj lahko drugi vidijo, potrdijo in cenijo. Videz postane veliko pomembnejši od notranje realnosti. Če to postane moje gibalo, lahko vodi le v površinsko življenje.
Če pa gre za iskanje in izpolnjevanje svojega smisla v življenju, potem moram oceniti, kako dobro mi gre glede na svoja lastna merila in to z največjo iskrenostjo. Nenehno bom moral biti drzen in pošten do sebe ter hkrati ne bom smel pustiti, da me oblikuje in opredeljuje tisto, kar je konvencionalno, ne glede na to, kako neprijetno je včasih.
Kako naj merimo svoj uspeh? Po katerih kriterijih? Ali gre za doseganje določene ciljne črte, za natančno opredeljen dosežek? Ali pa gre za proces izboljševanja samega sebe, pristnega iskanja, merjenja kakovosti in pristnosti našega življenja, medtem ko se premikamo po poti k nenehno razvijajočim se sanjam in njihovi uresničitvi?
Biti pristen in izvabljati iz sebe najboljše, ne da bi se primerjali s komerkoli drugim, ne pomeni biti ločen od celote.
Nasprotno in presenetljivo, kot govorijo že starodavne filozofije, lahko le svoboden posameznik vzpostavi povezavo s celoto in je v harmoniji z enostjo Življenja. Resnična pristnost je nujna, da se kapljica vrne v ocean, od katerega se pravzaprav nikoli ni ločila.
Po drugi strani pa nas zrcaljenje številnih glasov, ki jih slišimo od zunaj, ohranja navezane na najbolj površinsko, na periferijo videza, ki je v zavesti ločena od univerzalnega življenja. Prvi način lahko ponudi resnično velikodušnost in postane sila Življenja in Svetlobe, ki jo delimo z drugimi; drugi je vedno odvisen od priznanja drugih in sčasoma deluje kot berač, katerega primarna skrb je prejemanje od drugih.
Na svoje življenje ne smemo gledati kot na izdelek, ki ga bodo ocenjevali drugi. Sami moramo izbrati, kako odgovoriti na temeljna vprašanja, ki si jih človeška bitja zastavljajo že od nekdaj: “Kdo smo? Kakšen namen ima življenje – naše lastno življenje?” In mnoga druga.
Vedno so obstajali tisti, ki so si upali iskati, najti in nam celo ponuditi odgovore, če smo jim znali resnično prisluhniti. To niso vprašanja, omejena na članek ali knjigo, ki jo trenutno beremo; ta vprašanja nam ponujajo pravo filozofijo življenja. Če si kdaj nehamo zastavljati takšna osnovna vprašanja in jih začnemo uvrščati med nepomembna, po katerih merilih bomo potem definirali svoj življenjski uspeh? Kaj naj bo naša referenčna točka?
Svojemu življenju si moramo upati ponuditi smisel, ki ga vidimo v njem, pri tem pa nenehno težiti k večjemu razumevanju in temu ponuditi vse večjo predanost. Navsezadnje smo živa bitja, zato je to nekaj, kar je treba resnično upoštevati, prizadevati pa si je treba za še kaj več od golega preživetja, proizvodnje in razmnoževanja.
To je lahko odličen način, da začnemo svoje življenje snovati tako, da bo resnično uspešno.
Avtor: Yaron Barzilay
