Ko slišim takšne in podobne pavšalne interpretacije ene najbolj privzetih novodobnih mantr, se mi včasih kar milo stori. Posebej, ko si nekdo zamisli nekomu, ki je v globoko žalosti in obupu, »prodajati« nasvete od avtorja, ki jih je pobral od drugega avtorja, ki jih je interpretiral od tretjega in kot telefonček vse tja nazaj do morda prvega izvora informacije, ki je imela v sebi neutralni naboj.
Ljudje razumemo vse v skladu s svojimi omejenimi sistemi prepričanj. Izjeme so situacije, ko povsem izpustimo kontrolo nad identiteto in si zmoremo komuniciranje iz polja popolne prisotnoti duše. Tega je izjemno malo. Zato je potrebno vedeti, ko komuniciramo in kanaliziramo čista sporočila, da bodo ta v svetu razumljena na tisoč in en način in skoraj vedno iz subjektivnega zornega kota in konteksta slušatelja.
Ko prosim dušo, da mi pojasni čemu tako »padamo« na trend pozitivnega razmišljanja in kaj bi lahko bila primarna informacija, torej zakaj se pozitivno razmišljanje tako močno prime, mi pojasni, da gre za poskus uravnoteženja negativnega principa, ki se tako izjemno vkorenini v nas. Gre za močan sklop prepričanj, ki nas silijo v »Nisem uredu« in »Nikoli ne bom dovolj«. Sram je pri tem poglavito čustvo, ki vibracijsko omogoča, da ostaja »Ne uredu« poza nedotaknjena. Ker ko smo v sramu, ne govorimo o njemu, se ga izogibamo in morda ga poskušamo uravnati s tono pozitivnih misli? A zakaj se zdi, da ne deluje tako kot bi si želeli?
Sama sem opazila, da so pozitivne in negativne misli vibracijsko včasih podobno nabite (pozitivno vznemirjenje in nemir) in četudi se zdi, da iščejo skupno harmonijo, se po mojih dosedanjih izkušnjah najprej pride do ravnovesja z ozaveščenjem neutralnega. A kako to storiti, ko smo v negativnem krču sramu?
Prvič: S komunikacijo tistim sočutnim posameznikom, ki bodo vredni tega, da jim zaupate. Ne mečite biserov svinjam, ampak izbirajte sočutno uho. Oborožite se z zavedanjem in brez strahu poglejte okoli sebe kdo bi bil tisti, ki vam ne bo po pogovoru pustil neugodnega občutka v želodcu in glavobol v stilu »Zakaj sem ji/mu zaupala, sedaj bo še slabše«. Tiste osebe gojite kot rožice in se ne spomnite nanje le ko jih potrebujete in le ker jih potrebujete. Naredite zanje nekaj brezpogojnega, kar ne pomeni, da jih posilite s seboj in naredite nekaj, kar bi se vam zdelo primerno, ampak tudi vi prisotno poslušajte kaj si ta sočutna duša na drugi strani želi. Nato stopite v akcijo.
Drugič: Trenirajte sočutje. Ko boste na plano začeli prinašati informacije, ki so vedno del vaše izkušnje, a jih ne želite zaznavati in se jih po konceptu Freudovih obrambnih mehanizmov izogibate, je prav sočutna-neutralna energija tista, ki vam bo pomagala, da boste ŠIRILI SLIKO. Negativno ima namreč rado igro, da vas v trenutku skrči na minimum in vas povsem LOČI od celote. Tako se počutite še bolj ranljivi in sami. Ampak zakaj se to zgodi? Da se nam slika za trenutek tako zelo skrči? Morda zato, da s tem pridobimo bolj jasen fokus nase? Morda zato, da zberemo takrat vse moči za to, da pogledamo kaj je na stvari, ne pa zato, da s poslednjimi močmi zbežimo stran od tega? Ste se kdaj vprašali kateri je en najbolj prisotnih jezikov? Morda bolečina? Se še spomnite svoje zadnje resnično naporne, grozljive bolečine…se vam ne zdi, da ste bili v tistem ekstremnem trenutku izjemno prisotni?
Svetujem vam, da sedaj, ko niste v bolečini kritično širite sliko. Je negativno res vedno negativno? Je pozitivno res vedno pozitivno? Iz trenutka kritičnega zavedanja širite sliko: da stvari v večini primerov niso tako tragične kot se zdi na prvi vdih; da imamo v sebi izjemne moči, ki se prebudijo, ko jih prikličemo; da nismo sami na svetu, ko trpimo; da morda trpimo, ker si ne dovolimo premakniti iz točke bolečine naprej, ampak se nanjo usedemo in jo sčasoma pokopljemo po zemljo, ker za vedno vibrira; da svet le ni tako grd kot želimo dopovedati sebi predvsem pa drugim; da je naš negativni um le del izkušnje in da imamo še pozitivni in neutralni um na voljo;….
Tretjič: Meni v trenutkih, ko se mi pade mrak na oči pomaga meditacija z mantrami. Tiha meditacija takrat ni prava stvar, saj me telo in misli preveč izzivajo, da bi lahko spustila tok. Tako izberem mantranje po kundalini jogi, ki neposredno vpliva na moje možgane in um. S tem si dopustim izbiro kritične ocene položaja in bolj smiselno izbiro kako naprej. Šele po tem, ko vibracijsko naravnam svoj um se lotim komunikacije s sočutnim drugim in najin čas porabim za iskanje rešitve ne pa za metanje negativne energije v koš drugega. To se rado zgodi, ko smo ujeti v bolečini. Da dobesedno izčrpamo slušatelja. Zato je ob tem namig poslušalcem tukaj na mestu: Ko ste sočutna rama, ohranjajte pozicijo opazovalca. Empatija, ko čutiš drugega, ni sočutje. Če tega ne ločite in čutite vse kar čuti drugi, lahko nase potegnete veliko vibracij drugega. Zdravljenje srca in duše je meni pomagalo v takšnem primeru. Iz mene je posrkalo vibracije, ki sem jih kot empat potegnila nase in mi dalo priložnost, da čutim sebe. Oh kako sem si bila všeč;-) tako osvobojena drugega.
Četrtič: Če se že namensko odločate za pozitivne misli, vam svetujem, da so vaše izjave pristne. Kako? S tem, da preusmerite svoj fokus na Prisotnost svojih dejanj. Ko je človek Prisoten v trenutku se občutki Radosti, Misline, Sočutja in Pristnega Veselja naravno porajajo in uravnovesijo še tako velike »negativne« izzive, ki ti jih življenje prinese na pot. Ker dejstvo je, da v življenju ni vedno vse sončno. Ljudje zbolijo, umirajo, službe se izgubljajo. Takrat se v polnem ramahu, pri eni na en pri drugih na drugi način, razmahne ranljivost in sram. Eni se odločijo za umik, drugi za prilagajanje in ugajanje, in tretji za napad in iskanje krivca izven sebe. Izberite četrto možnost, zavest – pogum za prisotno neutralno in sočutno-zrelo soočanje s situacijo (Ali čutite kakšno olajšanje, ko si lahko končno priznate, da se ta norija v Wiiiii, Happpy 24/7 lahko ustavi? Ali se vam ne zdi bolj domače sprejeti, da ste odlično bitje že s tem, da STE? Da ste se morda ujeli v matrico truda za srečo namesto bi jo prisotno živeli? Da se sreča skriva v trenutku popolne prisotnosti in ne zmedene »pozitivne« obsesije?)
Zagotavljam vam, da bo tako življenje veliko bolj avtentično, s tem pa bolj pretočno, pogumno in strumno. Tako bo radost trajala dlje od trenutka ponavljanja misli: »Top sem«. Hvaležnost vas bo polnila dneve in noči, Milina prisotne lepote narave vas bo ponesla v globine. Tudi v tem primeru gre za stanja, ki jih ovrednotimo kot pozitivna. Kar me pri le teh najbolj prevzame je to, da SO in za to da SO ni potrebno delovati. Tako pridemo do spoznanja, da se svet izvaja vsaj na dveh nivojih resničnosti: Delovati in Biti. Prav na vsakem prodročju lahko najdemo zrcalo enega in drugega. Ko spoznamo razliko med njima, smo na konju. Pa dober galop vam želim!
Z milino Sarabraj.
