Ko se nenehno sprašujemo in vztrajamo na nekih nivojih in nas molčečnost nemo ziblje v negotova stanja, se sprašujemo le kam nas vodi naša pot, le kje se bo udejanila naša perspektiva in želja po zavednosti in smiselnosti tega življenja?
Potem prihaja časovna razporeditev danih možnosti, zajame notranjost, obudi duha in nas spusti v tobogan nepredvidenih in včasih všečnih, včasih pa nevšečnih dogodkov ali bolje pripetljajev. Spraševanje o minljivosti se odmika, potrjuje se materija in stanovitnost vsakdana. Potreba po življenju, pehanju, razumevanju in pohvali nas rine naprej in tako se potone notranja želja po služenju in podarjanju sebe in svoje modrosti – svojega notranjega znanja. Tistega znanja, ki je v nas in na katerega niso vplivale inštitucije in za katerega nimamo potrdil o izpolnitvi pogojev, saj nismo bili ocenjevani. Naš notranji modrostni sij se nemo leskeče tam nekje v ozadju in ker ga nismo ustvarili s papirjem, potem pač ne velja…. Stvarnost nas vodi in ljudje se nenehno obregajo v naše miselne vzorce. Počasi pojenja potrpljenje, počasi se pričenja nervoza. Hitenje hromi, občutenje nesreče je blizu, pomoči pa nikakor ni… Tako nam teče življenje z vsemi potrdili in spoznanji, ki nas vodijo v nekakšne hodnike in neme pregrehe življenja.
Slovo je boleče, ko pride naš dan. Kdo bo odletel svobodno v nov svet, če je tukaj pripet z ostanki človečnosti? Kakšen bo odhod, če se ne pomiriš s samim seboj?
Je to sploh pomembno? Nam je potrebno živeti tako, da vsak čas lahko odletimo?
Seveda je pomembno, saj je lažje živeti, če si pomirjen s samim seboj in svojimi dejanji. Lažje je razumeti, da nam je vsak dan podarjen in s tem si je lažje jemati srečo in smeh. Če pa živiš v upehanosti omame in bežnih srečanj, ki gredo v pozabo – potem je težko odhiteti v neznane daljave, spoznati mater, ki ni tvoja in poiskati srečo, ko je tema prekrila nebo.
Počasi pojenja moč za iskanjem in nebo se odmika v daljavo. Ko zreš v neznano in se ne premakneš.
Ko nemo bolščiš in tuliš v veter,
ki ječi in te preglasi.
Ne sliši te svet,
odšel si drugam,
odpusti si spet in našel boš stran.
Stran, ki se zate izpiše.
Nebo se zjasni,
pokliče te dan,
čeprav si še vedno sam.
Potoni v globine morja, objame naj voda telo.
Tako se počutiš, ko mavrica pade na zemljo.
Z ljubeznijo,
Nataša
