Moja kariera nune

OGLAS

Dostikrat me kdo vpraša, kaj so me naučili menihi Burme. Menihi? Bolj nune. Menihi so bili na drugem koncu meditacijskega centra. No, ko sem že pomislila, da bi lahko kar živela v tistem čudovitem občutku miru, sproščenosti, brezskrbnosti, v meditacijah in opazovanje narave … Sem po mesecu dni ugotovila, da kar rada pogledam kakšnega moškega, tako da – kariera nune mi je hitro splavala po vodi.

Kaj so me naučile? Uf, ogromno … Ves čas govorijo o tem, da moraš imeti pravilen pogled. Torej živeti pravilno. Kaj je pravilno?

Prvo: Bodi dober, delaj dobro. Vse misli, dejanja se vračajo kot bumerang. Vsaka misel, vsako dejanje, vsaka sprožena energija ima svojo posledico. Lahko lažeš ljudem, lahko lažeš tudi sebi, a naravnemu zakonu vesolja/narave ne moreš. V naravi ni nič izgubljenega. Tako je tudi tu – če narediš nekaj dobrega, se ti bo to nekje nekako povrnilo. Prav tako vse slabo.

OGLAS

V vaseh nimajo nič ključavnic, še stekla na oknih ne. Tako je vsem normalno, da se ne krade. Še pomislijo ne na to.

Drugi princip mi je že težje živeti: Bodi v trenutku, tukaj in zdaj.

Ljudje večino časa, energije in skrbi posvečamo prihodnosti ali preteklosti. A preteklosti ne moremo spremeniti, pričakovana prihodnost pa se v večini primerov sploh ne uresniči.

Zares okušaš in živiš življenje, če si v danem trenutku. Ko ti je lepo, občuti to lepoto v vsej svoji veličini in ob tem niti ne pomisli na to, kako bo hudo, ko je bo konec. Tudi ko ti je težko, občuti to težo, bolečino, ne je ignorirati, ne bežati z mislimi stran od nje, ker zgolj zato, ker si nekoč občutil bolečino, lahko zares ceniš in občutiš prijetnost.

Tretji princip mi je zanimiv: Vedno teži za ravnovesjem. Povsod. Narava sama po sebi teži po ravnovesju. A ni zanimivo, da je v svetu vedno približno polovica moških in polovica žensk? Kako to, da se nikoli ne zgodi, da bi bilo na svetu 1 milijarda žensk in 8 milijard moških? Tudi po hujših vojnih časih, ko prevladujejo ženske, narava nekako poskrbi, da se sčasoma spet ustvari ravnovesje. Prav tako povsod drugod.

Naj se še tako upiramo, nikoli ne moremo biti močnejši, kaj šele pametnejši od narave same. Smo del narave, zato ti naravni zakoni delujejo tudi v nas in preko nas. Če si v eni skrajnosti, te narava sili iz te cone, da boš dosegel ravnovesje. Če naprimer ješ preveč hrane, bo to škodilo telesu, imel boš težave, dokler ne ustvariš ravnovesja, ki ga narava želi. Pa tudi na prvi pogled neopazne lastnosti ljudi – če si zares pozoren, lahko opaziš, da ljudje, ki so stalno navzven najbolj evforično veseli, v sebi ponavadi nosijo globoke žalosti in depresije. Že med standup komiki je ogromno depresije. Tisti, ki so najbolj vzvišeni in nesramni, imajo verjetno v sebi močan manjvrednostni kompleks. Celo pari, ki imajo največ močne goreče strasti in evforije zaljubljenosti, imajo ponavadi tudi najbolj dramatične prepire in bolečine. Ni ene skrajnosti brez druge. Ker narava potrebuje ravnovesje.

Pravo srečo in notranji mir, so mi pravili v Burmi, najdeš v ravnovesju vsega.

Četrti princip pa je čustvena nenavezanost. Ko nekaj dokončaš, moraš to pustiti … Just do your job best you can and then let it go. Pretirana navezanost rojeva slabe energije, strah in trpljenje ob ogroženosti, da bi to izgubili – pa naj si bo to misel, čustvo, predmet ali oseba. Prav nenavezanost prinese svobodo in ti dopušča, da v življenju stopaš dalje. Nuna v Burmi me je prav okarala, ko sem ji pokazala svojo knjigo, jo ljubeče stisnila v naročje in čustveno rekla: “To je moj prvi otrok.” “Petra, obstala si v času izdaje te knjige, ki je že leta nazaj. To ni tvoj otrok. To je le knjiga. Dala si jo v svet, spusti jo torej. Ne navezuj se tako na njo, ker si ujetnica njene energije, kot bi ena navadna knjiga gospodarila tebi in ne ti njej. Vsak neprijeten komentar nad njo te bo zato sesul, vsak pozitiven pretirano navdušil. To ti ne bo prineslo sreče in miru. Zgolj izčrpava te in ti jemlje energijo, ki bi jo lahko uporabila za ustvarjanje nove knjige ali česa drugega.”

Še dolgo sem rabila, da je moje visoko čelo razumelo, kaj mi je želela sporočiti. Res je – manj bi se morali navezovati na stvari, tudi ljudi. Že v partnerstvu – če imaš res iskreno rad človeka in nimaš te bolestne pretirane navezanosti, mu pustiš svobodo. Če želi oditi, ker je to zanj bolje, ga ne vleči in navezuj nazaj. To ni ljubezen, to je posesija. Podobno je pri produktih, idejah, mislih. Ustvarjaj, delaj, gradi … ozavesti svoj dosežek in ga spusti, naj gre v svet.

Ob tem se zavedaj, da je vse minljivo. Hiša stoji, nekoč je ne bo več; prijatelj te drži za roke, enkrat te ne bo več; zdajle je dan, kmalu ga ne bo več; midva sva, nekoč naju ne bo; še navadna dih in izdih sta minljiva. Vse okoli nas je minljivo. Ko se tega globoko zavemo, se nehamo oklepati stvari. Naša odgovornost in moč je v tem, da storimo vse, kar je naši moči, kakor najbolj v danem trenutku znamo in zmoremo. In potem pustimo, naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Kakšen bo izid, ni več v naših rokah, zato se niti ne opirajmo nanj.

Oni gredo celo še bolj v globino – niti na svoje lastno življenje se ne navezuj, saj bo zagotovo enkrat minilo. Ga spoštuj, a se nanj ne navezuj. Iz strahu pred smrtjo ne živimo bogatega življenja, kot bi ga sicer lahko.

Sicer enostavno in suvereno o tem govorim, ampak v resnici mi je kar težko vedno živeti po teh principih. No, se pa trudim. Saj pravijo, da je vseživljenski trening, da se tem principom čimbolj približaš.