Moje mesto….moje sanje

Dragi bralec/bralka.
Čeprav poznamo rek Nazaj k naravi, se sama čisto malo sprenevedam in sprejemam misel kot fino krilatico v intelektualno praznih pogovorih.

Zaenkrat jo sprejemam samo na intelektualnem nivoju, ne da bi jo pravzaprav sploh sprejela. Priznam.
Sem človek mesta. Mesto me navdihuje, zlasti staro mestno jedro predstavlja mojo dnevno sobo. Tisti samo tvoj prostor, v katerem uživaš in si dovoljuješ male prijetne razvade in kjer si vzameš nekaj časa zase. Kjer si ti samo ti.
Ko stopim v stari del mesta, vpijam vonje in dogodke in se počutim tukaj in zdaj. Poistovetim se s tokom življenja in se predajam zgodbam in trenutkom, ki hitijo mimo mene. Povsod okrog se postavlja lepota človeške domišljije, ki se zrcali v stavbah in objektih mestnega vsakdana in je tukaj prisotna že stoletja . Zanimajo me zgodbe tistih, ki so živeli že tam pred nami in vsaj za trenutek bi se vrnila malce nazaj. Domišljija me popelje med stare meščane, ki so sredi mestnega vrveža elegantno vzbujali pozornost, na fine dame oblečene po zadnji modi in konje ter kočije. Na plese, na nesrečne ljubezni,še na Prešerna.. Malce romantična je ta predstava, ki skoraj vedno postane živa in oživi, ko se sprehajam med mestnimi stavbami. Za hip obžalujem, da nisem živela takrat, ko so se še pisala pisma in prirejali plesi…
Ljubim reko, ki se lenobno vije po mestu in je prelepa kulisa vsem turistom, meščani pa jo s tistim ponosnim pogledom vsaj ošvrknemo in tudi jaz jo občudujem, ko se pokaže v vsej svoji lepoti samaragdne barve. Včasih zavidam tistim, ki plujejo po njej ali pa pozmi račjim družinam, ki mirno plovejo in jim nudi mehko zavetje. In ko se pozimi nad njo plazijo meglice ali ob mrzlih novemberskih večerih, postane skrivnostna in magična. Prav z lahkoto vidim Urško in povodnega moža, ki v plesni vnemi zakorakata v mrzlo reko in še vedno nekako slutimo njuno pojavo, ki je tako zarezala v našo podzavest in za vedno sklenila pakt z našo reko in z nami.
Še posebej so mi ljube nedelje, ko namesto obveznih fancy izletov, ostanem doma, raziskujem čarobne postojanke, skrite podrobnosti in male stranske ulice, zanimive lične trgovine z umetninami ali umetniškim nakitom… Za hip se pomešam s turisti eksotičnih dežel in se postavim med njih in navdušeno vidim tisto, kar vidijo oni, kar občudujejo ali čemur se čudijo.
Obstaja pa ena še neuresničena želja v zvezi z mojim mestom. Na vrhu male terase tebi bralec/bralka odposlati krasen tekst, z občutkom popolnega miru, ko se pod tabo dogaja vrvež, ti pa sediš na vrhu sveta v nekakšni meditativni tišini in zadovoljno pogledaš po širnem mestu, ki nudi toliko možnosti in toliko občudovanja.