Ljudje samo mislimo, da je življenje tako enostavno, kot se nam zdi.
Hodimo v vrtec, šolo, na faks, pa mislimo, da smo zgrabili boga za brado. A stvari so malček drugačnejše.
Če se poglobimo vase, bomo kaj hitro odkrili, da zunanji svet ni vse. Še več, odkrili bomo, da je zunanji svet le del tega, kar vpliva na nas. A največji vplivi prihajajo od znotraj, iz notranjega sveta.
Vsak, ki je že kdaj začutil nekaj, je to začutil znotraj sebe. In v trenutku, ko je, se je pojavila neka reakcija, ki je izzvala neko dejanje, delovanje v zunanjem svetu. In to počnemo čisto vsi. Čisto vsi imamo namreč notranji doživljajski svet. Razlika je le v tem, da ga eni doživljamo bolj intenzivno, drugi pa spet ne.
In v vsem tem razlikovanju imamo ljudje neverjetne možnosti, da manipuliramo drug z drugim, saj nekdo ne čuti tega, kar mu je namenil drugi, da bi se naj z njim, v njem ali v njegovi okolici zgodilo. To seveda s pridom izkoriščajo od ekonomije, do medijev, državnikov ipd., zelo opazno pa je to tudi pri filmski industriji, radiu, drami.
Vse stvari, ki vplivajo na naše notranje čutenje namreč lahko spreminjajo naš notranji svet čutenja, pa čeprav se tega ne zavedamo. Vsi nas seveda samo učijo živeti in delovati v zunanjem svetu. Še več, pravijo nam, da notranji svet niti ni tako zelo pomemben, saj, da nam zunanji svet daje za hrano, luksuz in življenje.
Ko se odpravimo raziskovat svoj notranji svet, je le-ta dostikrat omejen, saj z njim znajo najpogosteje dobro ravnati ljudje, ki so naučeni s strani zunanjega sveta, kako se upravlja z notranjim.
Zanimivo je, da je človek iz vsega kar je, torej iz tega, kar je znotraj, naredil industrijo. Druge je začel učiti kako naj čutijo, kako naj se na to odzivajo, kaj naj počnejo, ne da bi jih naučil, čemu je sploh namen vsega tega.
Naš notranji svet ni namenjen manipulaciji in temu, da si preusmerjamo pozornost iz tistega, kar je za nas pomembno (Vse to kar je pomembno prihaja iz notranjega sveta.). Ne, naš notranji svet je namenjen samospoznanju in tega nas ne učijo.
Vse kar počnejo je to, da nas učijo preusmerjati pozornost navzven, v zunanji svet in krepiti našo posredno izkušnjo, torej to, kar se čuti od zunaj, namesto, da bi nas učili, kaj je to kar se čuti od znotraj, od kod prihaja in kaj s tem narediti.
Kakorkoli že, človek, ki prepozna, da je vse kar se odvija v njegovem notranjem svetu le farsa, odsev tega, kar se odvija zunaj njega, kaj hitro dobi tudi uvid, da velja tudi obratno in takrat dobi priložnost, priložnost, da se začne poglabljati vase, odkrivati in razpletati to, kar mu ne služi več in česar več ne potrebuje.
In kaj je to nepotrebno in nekoristno?
No, tudi to je šola življenja. Nikoli nas namreč niso učili, kaj je naše in kaj vaše. Sami smo morali prepoznavati za kaj se točno gre. In to pogosto ni lahka naloga. Veste, nikoli se namreč ne gre za vas in za nas. Vse je naše, pa če to vidimo ali ne.
Vsak od nas namreč nosi v sebi aspekt tega, kar ga moti ali mu preprečuje iti po življenju na najbolj zaželen način zanj samega. In ko to prepoznamo, imamo spet nekaj materiala na katerem lahko delamo.
Življenje namreč ni tako preprosto, ko se zdi na začetku poti.
Dalj časa človek hodi po življenjski poti, več stvari odkrije, vedno bolj spoznava, da se pod tem, kar ga moti lahko nahaja še mnogo, mnogo drugega, kar je ovira. In bolj se poglablja v svoje težave, bolj usmerja svoj fokus v rešitve, v reševanje težav.
Kako ti lahko človek, ki se je učil o življenju iz knjig, govori, kako naj rešuješ življenjske težave, če ne le iz perspektive, ki gleda na težavo iz zunanje perspektive? Nemogoče. Opiše ti lahko le svoj pogled na stvar, ki pa je v mnogih primerih popolnoma drugačen od tega, kar posameznik doživlja.
Za kaj takega je potrebno poseči nekam drugam, v življenje, namreč. Mnogi pravijo, da so starejši ljudje zelo modri. To odliko jim pripelje življenje. S tem namreč, ko so hodili po življenjski poti, so se brusili, oblikovali. Skozi napake in poizkuse so se plemenitili. In tega, tega se ne da naučiti iz knjig.
Mogoče malček, a vse to kar se naučimo, je le umski material, misli.
Če se hočemo izmojstriti v modrosti življenja in ne več živeti iz misli, se je potrebno odpraviti na življenjsko potovanje, na notranje romanje, ki ti razkriva vse tisto, kar je dobrega v tebi, hkrati pa ti razkriva tudi vse tisto, kar je nedelujoče, nefunkcionalni in neprotrebno. In soočiti se s tem, no, to pa je potovanje.
Vsak od nas je namreč romar, vprašanje je le, koliko te poti si upa okusiti. Bolj namreč usmerja pozornost navzven, v zunanji svet in išče odgovore na svoja vprašanja tam, zunaj, namesto, da bi se obrnil vase, v svoje globine in raziskal le-te ter odkril zakaj nekaj deluje in zakaj nakaj drugega ne, manjšo ima možnost, da bo dobil uvid v to, kar se mu v življenju dogaja.
Je že res, da bo morda imel polno življenje, polno mislim z vidika materialnih stvari in odnosov, a nikoli ne bo razumel zakaj je temu tako. V enem verzu pesem, ki jo pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu, pravi: “O oče, naj razumem, raje kot da iščem razumevanje” in to je res pri življenju.
Če napreč nenehno iščemo razumevanje onstran našega notranjega sveta, ga bomo tudi od tam dobili, a največkrat le v obliki misli in čustev drugega človeka. Če pa se osredotočimo na to, kar čutimo znotraj sebe, pa nam bo prej ali slej postalo jasno zakaj stvari delujejo in zakaj ne.
