Se pogovarjam z enim znancem, pa mi pravi, da so pri njih doma zadeve izmolčali pa živeli naprej. Pa jaz debelo gledam v smislu, kaj ste delali?! »Izmolčevali smo, ko se nismo znali pomeniti in nekako razrešiti nesporazumov«. Mi je pojasnil, da se je tako temu reklo pri njih doma, ker so tako ali tako veliko časa preživeli v »izmolčevanju«. Je tudi vam poznana ta beseda? Ali pojav?
Vem, da je skorajda nacionalni šport pri kreganju, predvsem v partnerstvu, da se vsaj eden od zakoncev umakne v svet tišine in neha komunicirati z drugim partnerjem v smislu, da ga ali kaznuje, ker je prišlo do kreganja in prepirov bodisi da se ohladi od jeze, ki ga je pahnila v nekakšno letargično razmišljanje in s tem povezan molk. No, pa zagotovo poznate rek »je kuhala mulo« ali« je držal rilec nekaj dni«, ali pa »so imeli v družini tiho mašo«, pri nas Primorcih se reče, da nekdo drži mužo. Očitno je obdobje »je slika ni tona« pogosto po slovenskih družinah. Grozljivo in nedopustno!
Namreč, ko takole molčimo in se pri tem sami pred seboj izgovarjamo, da je to zato, ker smo tako jezni, da potrebujemo nekaj dni, da se ohladimo, se pereča problematika, ki je pravzaprav privedla do krega, ne razreši. Partnerja se o nesporazumu ali različnih stališčih ne pomenita, saj gresta v fazo »zamolčevanja«. Po nekaj urah, dnevih ali tednih tišine v hiši začne eden od zakoncev počasi zopet načenjati pogovor, drugi pritegne in nekako se pogovarjajo naprej, kot da se ni nič zgodilo, a rešen problem ali nesporazum tako seveda ni.
Ali se vsi tega zavedate sedaj, ko takole natančno skušam podati opis tega nesrečnega in zelo nezdravega pojava?
Razumem, da smo ljudje različni in da potrebujemo različno dolg odzivni čas, da se po nekem prepiru umirimo in razmislimo, kaj se je sploh zgodilo in zakaj. A nujno potrebno je in pri tem vztrajam, da se po preteku nekaj ur ali naslednji dan par usede z mirnimi živci in po prespani noči ter se kljub predhodnim zameram pogovori. Skomunicira, kaj je šlo narobe, da je prišlo do hude krvi in glasnega nestrinjanja. Ugotovita in konstruktivno analizirata, da se morebiti tudi še vedno ne strinjata o določenem predmetu diskusije, a da jima njun zdrav in ljubeč odnos več pomeni, kot egoistično vztrajanje na lastnem prav. Upam, da tole ni pretežko razumeti?
Ker, ko zamolčite probleme, se le-ti ne razrešijo, temveč se kopičijo. In ko otrok spremlja tradicijo v družini, da starša pristajata na igre »zamolčevanja«, se na to navadi in mu je samoumevno, da tudi kot odrasla oseba kasneje prisili partnerja ali partnerko v to grozljivo manipulatorno igro molka. In s tem ignorance.
Kot vemo, je prav ignoriranje osebe največja možna psihološka kazen, ki drobi posameznikovo samozavest in zavedanje lastne vrednosti. Tako se ta patološki vzorec kuhanja mule žal prenaša iz roda v rod, iz družine v družino dokler se nekdo od partnerjev toliko ne ozavesti, da vztraja na temu, da se problemi skušajo reševati v čim krajšem času in da se jih nikakor ne sme pomesti pod preprogo. Ker sčasoma ta preproga zelo naraste in izpod nje začne zelo smrdeti. S tem postane družinsko ali partnersko stanje izjemno nevarno in toksično za celoten odnos v družini. Ker vzgledi vlečejo in kar otroci vidijo pri starših, ponavljajo pri svoji zvezah. Opustite ego in nesmiselno večno vztrajanje pri svojem stališču, temveč se potrudite prisluhniti drugi strani. Vedno je prostor za zdrave kompromise. Brez izgovorov.
