To je citat ene zelo prijetne lastnice lokala nekje v Ljubljani, ki jo poznam že nekaj dolgih let, saj imajo pri njej izredno dobro kavo. Njen lokal je stacioniran v bližini ene od gimnazij in ene od strokovnih srednjih šol, tako da je poln srednješolcev skozi cel dan ter pogosto tudi ob petkih zvečer ali sobotah, ko mularija igra tarok.
Jo zadnjič obiščem, pa se obe reživa kako kaj gre in kakšna je kaj dandanes mularija. Je tudi res, da je moja hči vsa štiri gimnazijska leta prebila več tam za mizami lokala opisane lastnice ter strastno igrala tarok kot pa bila doma. Seveda jo je naša lastnica dobro poznala in tudi sedaj, ko hči, ki študira v tujini, obišče lokal, ko je v Ljubljani, se objameta in stisneta.
Krčmarica je odločna »mama« vsej tejle srednješolski mulariji že kar nekaj desetletij. Spremlja kako novodobne tehnologije spreminjajo medsebojne odnose.
Mi takole pove ob kavi, da včasih, pred mnogimi leti, ko ni bilo pametnih telefonov in interneta, so se srednješolci napili ob petkih, bili glasni in šli nato naprej v razne diskače.
Sedaj visijo pogosto vsak s sklonjeno glavo zatopljen v svoj svet virtualnega dogajanja, tudi komunicirajo čez mizo ne s pogovorom in očesnim stikom temveč s kratkimi sporočili ali pa opravljajo sošolca za sosednjo mizo preko klepetalnika katerega od internetnih socialnih obrežij.
Pravi, da je vesela najstnikov, ki igrajo tarok, saj se družijo v resničnem času in za isto mizo ter se trudijo premagati eden drugega. Zdravo tekmovanje še nikoli ni škodilo, mi pove. Seveda so se našli kdaj starši, ki so jo obsojali, da najstniki tam okoli njenega lokala preprodajajo prepovedane substance, kar je absurdno in to vem tudi sama, ker naša lastnica lokala je odločno proti drogam in ima tudi sama najstniške otroke, ki jih skrbno čuva kot prava mati kokoška, prav tako pa bdi nad ostalo srednješolsko mularijo, ki se mudi pri njej.
Skozi njene zdravorazumske stavke sem se prikopala do enostavne resnice, ki jo je več krat poudarila in sicer, da mularija do osemnajstega leta pač ne razmišlja in da jim je zato potrebno dati stroga pravila, kaj je dovoljeno in kaj ne ter od njih zahtevati, da se tega držijo, saj le tako lahko nekako pridejo brez večjih brazgotin do obdobja, običajno ob koncu srednje šole, ko se jim njihovi možgani spet »vklopijo« in se začenjajo počasi zavedati, kaj si želijo doseči v življenju, kako priti do tega, kakšni so kot ljudje, kako se spoštljivo vesti do soljudi ter kako oblikovati različne odnose.
Tisti starši in v našem primeru krčmarica, ki se tega zavedamo ter spodbujamo najstnike, da naj kljub razburkanemu hormonalnemu obdobju vseeno čim bolj pogosto vklopijo razum in pamet, imamo več možnosti, da konec pubertete in adolescence naših otrok doživimo čim manj čustveno poškodovani in da lahko stkemo trdne in ljubeče vezi s sedaj že napol odraslimi otroki, ki si ogledujejo, kaj bi študirali in kako bi vstopali v odrasle partnerske odnose.
Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko delujemo tukaj in sedaj, vsako sekundo ozaveščeno v smislu, da vsaka naša odločitev ima svoje posledice.
Ali smo pripravljeni nositi odgovornost za naše odločitve? Če smo predali naši mulariji takšen način dojemanja odnosov in realnega življenja, smo kot starši lahko bolj pomirjeni, da bo naš genetski naslednik našel svojo zdravo pot v odraslost. To pa je tudi največ, kar smo lahko kot starši opravili svoje vzgojno delo in bili zgled.
Je težko, a se zagotovo da in rezultat je čudovit, ko opazuješ lastno odraslo dete, kakšno enkratno in odgovorno bitje je postala. Sama sem neizmerno ponosna mama in vem, da se je obrestovala vsaka neprespana noč, znoj in vztrajanje pri danih omejitvah in zahtevah.
V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
