Naj bo zdravilo hrana in hrana zdravilo

OGLAS

Danes (op. uredništva: 22.12.2011) je sonce s svoje najnižje točke na jugu dajalo vse od sebe, da po dolgi mrzli noči oblije hribovje nad Tržaškim zalivom z blagodejno svetlobo in toploto. Sončen solsticij obeta, da bo pot sonca nazaj proti severu prinašala vedrino, svežino, odprtost in zdravje.

Kateri obred v čast Naravi bi bil lahko boljši za ta dan kot bosonog tek po svetlih slemenih s pogledom na skodrano morje? Podil sem se vse hitreje, hitreje od burje, ki se je trudila odpihniti sončne žarke z mojih razgretih lic.

Pred vetrom sem se skril na južno pobočje in tek upočasnil v hojo na ozki beli cestici. Odprl se je pogled na Izolo, ob desni pa mi je oči božalo še vedno bujno zelenje, med njim celo obilica divje hrane!

OGLAS

Dolgo sem mislil, da je pravo izobilje divjih užitnih rastlin le v notranjosti Slovenije, kjer travniki vso pomlad nudijo pestro pojedino. Zdaj vem, da blizu obale izobilja ni nič manj, le v drugem času se je treba lotiti nabiranja — v hladnejših, jesenskih in zimskih mesecih.

Od zadnjih let že vem, da penuša odlično raste januarja in februarja. Takrat se da najti tudi veliko zvezdice, škrbinke, plešca, divjega pora, drobnjaka in včasih celo dvorednice (oz. divje rukole, kot ji včasih pravimo). Letos je topla jesen poskrbela, da je divje hrane na pretek celo ob koncu decembra.

Ko sem se sklanjal k tlom, sem se zavedal vsakega giba. Moja daritev Zemlji so bile stotine priklonov, klečanje na vlažni prsti, božanje tistih listov na rastlini, ki sem jih pustil rasti naprej. Nasmehnil sem se vsakemu lističu, ki sem ga položil v platneno torbo.

Ko je bila malha polna, sem ves žareč stekel domov, rastline razvrstil predse in hvaležno občudoval razkošje:

Na najkrajši dan v letu, ki so ga častili naši predniki, se je spodobilo skuhati kaj poganskega. Za solato sem sesekljal dvorednico in regrat, nastrgal topinambur, dodal malo limone in kisa, nekaj zmletih sezamovih semen, bučnega in olivnega olja.

V omako iz riža in rdeče leče je romalo 13 na kratko podušenih divjih rastlin: divji por, divji drobnjak, škrbinka, plešec, rman, brinove jagode, kraški šetraj, timijan, materina dušica, meta, trpotec, za povrhu za okras pa cvetovi njivskega grabljišča, regrata in rmana.

Navidez ponižna vsebina krožnika je v sebi skrivala bogastvo, ki ga ni mogoče kupiti. Sesti pred tak krožnik je bilo kot poklekniti pred oltar Narave.

Ko je sonce izginjalo za obzorjem, je za slovo od poganskega leta in v dobrodošlico prvi noči po solsticiju obarvalo nebo v rdeče in rumene odtenke. Kdo pravi, da je kriza?! Materialna kriza je le odsev duhovne krize. Kdor ima jasen pogled, bistre misli in pogumno srce ne pozna krize. Zna se učiti od vseh živali, tudi od kure, ki najde nekaj celo tam, kjer nič ni.

Tudi konec decembra nič ni, kajne? Pa tudi če ni, vedno kaj je. Saj poznate rek, da modrec vidi več z dna vodnjaka kot bedak z vrha planine. Tudi če je pred nami zima in bo zelenja vse manj, se lahko veselimo tega, da bo od jutri sonca vsak dan več!

Avtor: Nara Petrovič
www.narapetrovic.wordpress.com