Čeprav je sladkor eno najpomembnejših hranil, je hkrati tudi skrajno toksičen.
Nič ni bolj kritično za človekovo zdravje kot sladkor. Sladkor ali natančneje glukoza je gorivo, iz katerega pridobivamo energijo.
Od sposobnosti nadziranja ravnovesja glukoze v telesu in sproščanje njenega energijskega potenciala sta odvisni tudi naša telesna in duševna energija. Največ glukoze potrebujejo možgani, ki porabijo približno četrtino energije, ki jo telo predela iz hrane, sledijo jetra in skeletne mišice. Ostanek porabijo srce, imunski sistem in drugi organi.
Uradna medicina je v preteklosti priznavala le eno vrsto nepravilne koncentracije sladkorja v krvi – sladkorno bolezen. Danes vemo, da obstajajo komaj opazne stopnje takšnega neravnovesja, ki so lahko pomemben znanilec zdravstvenih težav, sladkorna bolezen pa je preprosto le zadnja stopnja.
Sladkor je oksidant – oksidira in poškoduje določene snovi, zlasti beljakovine. Toksični stranski produkt glukoze je t.i. AGE. Če po krvi potuje preveč glukoze, ta okvari celice in povzroči, a se hitreje starajo. AGE okvari tudi krvne maščobe, saj oslabi sposobnosti telesa, da bi se znebilo odvečnega holesterola, ter kolagen, zaradi česar je koža manj elastična.
Večina telesnih celic zahteva nemoteno delovanje inzulina, ki spodbuja vsrkavanje glukoze v jetra in mišične celice, vendar obstajajo trije organi, ki tega ne potrebujejo – ledvice, oči in živci. Tako pri sladkorni bolezni kot pri sindromu X postanejo preobremenjeni zaradi glukoze. To nam pojasni, zakaj so slepota, bolezni ledvic in okvare živčevja tako pogosti zapleti sladkorne bolezni.
Diabetes je stanje, pri katerem je koncentracija sladkorja v krvi močno povišana, saj telo presežne glukoze iz krvi ne more prenesti v celice in je tam uskladiščiti. Kri je za glukozo (končni proizvod presnove ogljikovih hidratov) le “transportno sredstvo” do celic, zato presežek glukoze v krvi pomeni, da je v celicah primanjkuje; to se odraža v duševni in telesni utrujenosti in občasnih izgubah zavesti.
Poznamo dve poglavitni vrsti sladkorne bolezni, ki imata različna vzroka. Bolezen se začne tako, da imunski sistem uniči celice v trebušni slinavki, ki proizvaja inzulin. Druga vrsta je od inzulina neodvisna sladkorna bolezen, ki se pojavi v odrasli dobi. Znana je pod imenom diabetes mellitus. Osnovni vzrok zanjo je nepravilna prehrana, glavni krivec pa sladkor. Zdravimo jo s skrbno urejeno dieto. Tretja, prehodna oblika sladkorne bolezni se lahko pojavi med nosečnostjo.
Čeprav je res, da je od inzulina odvisna sladkorna bolezen genetsko pogojena, je to le del resnice. Pokazalo se je, da dedno dovzetni otroci, ki so bili delno dojeni vsaj sedem mesecev ali izključno dojeni vsaj tri do štiri mesece, bistveno redkeje obolijo za to vrsto sladkorne bolezni. Tveganje je manjše tudi pri otrocih, ki ne dobivajo kravjega mleka do četrtega meseca starosti ali dlje. Dr. Hans – Michael Dosch, profesor imunologije v New Yorku, je v mlečnih izdelkih odkril poseben dejavnik, bovinski serumski albumin (BSA), ki povečuje verjetnost nastanka sladkorne bolezni; dokazal je, da neugodno deluje na celice trebušne slinavke. Domneval je naslednje: če pridejo otroci, dednostno nagnjeni k sladkorni bolezni, v stik z BSA še pred dopolnjenim četrtim mesecem starosti (ko črevesna stena še ni popolnoma razvita in je delno prepustna), se bo organizem na BSA odzval z alergijsko reakcijo, pri katerem bodo imunske celice pomotoma uničile ne le molekule BSA, temveč tudi tkivo trebušne slinavke. Na podlagi teh dokazov je tveganje za nastanek sladkorne bolezni za polovico manjše, če dojenčkov v prvih šestih mesecev starosti ne hranimo z mlečnimi izdelki. Žal pa lahko BSA s hrano, ki jo uživa mati, preide tudi v materino mleko. Če doječe matere ne uživajo govejega mesa in mlečnih izdelkov, tveganja za razvoj od inzulina odvisne sladkorne bolezni pri otrocih, ki so za to genetsko dovzetni, praktično ni. Zgodnje uvajanje mlečnih izdelkov v otrokovo prehrano, ki lahko povzroči alergijo na BSA, je sicer eden izmed takšnih dejavnikov, zagotovo pa ni edini.
SLADKORNA BOLEZEN PRI ODRASLIH JE POSLEDICA NEPRAVILNE PREHRANE
Nepravilna prehrana pomeni za telo in njegovo sposobnost prilagajanja izjemen stres. Pravzaprav je čudež, da za sladkorno boleznijo zboli le 10 % prebivalstva, če pri tem upoštevamo ne le porasta porabe sladkorja, temveč tudi splošen upad porabe vlaknin (ki sicer upočasnijo sproščanje naravnega sladkorja iz hrane v krvni obtok) ter vsesplošno pomanjkanje vitaminov in mineralov, ki so potrebni za presnovo, prenos ter izrabo sladkorja. Zapleti pri sladkorni bolezni so slepota, bolezni ledvic, srca in ožilja ter okvare živčevja.
Novi dokazi potrjujejo, da sladkorna bolezen odraslih nastaja počasi in postopoma. Preden se razvije, ima lahko prizadeta oseba različne stopnje disglikemije, tj. neravnovesja vsebnosti krvnega sladkorja. To se najprej kaže kot odpornost proti učinkom inzulina – neobčutljivost za delovanje hormona. Ko uživamo ogljikove hidrate, telo proizvaja inzulin, ki naj bi pomagal odstraniti glukozo iz krvnega obtoka. Simptomi bolezni so utrujenost, slabost, omotičnost, živčnost, razdražljivost in težave z zbranostjo. Bolnik je pogosto debel, ima tudi močno željo po sladkorjih ali poživilih – slaščicah, čokoladi, kavi, čaju ali cigaretah.
Bolnik se začne rediti, ker mehanizmi telesne presnove ne morejo učinkovito odstraniti glukoze iz krvi, zato se prilagodijo stanju in jo skladiščijo kot maščobe, od nje nimajo nikakršne koristi in so pogosto neprestano utrujene.
Odpornost proti inzulinu, znano tudi kot sindrom X, ima obsežne posledice za zdravje. Povezana je z boleznimi srca in ožilja, povišano vrednostjo holesterola, vnetnimi boleznimi, protinom in nenazadnje – sladkorno boleznijo. To je slaba stran. Druga stran pa je, da lahko s pravilnim vzdrževanjem koncentracije krvne glukoze omejimo tveganj vseh teh glavnih vzrokov za prezgodnjo smrt.
Ugotavljanje sindroma X
Konvencionalne preiskave za ugotavljanje sladkorne bolezni (ki zajemajo merjenje vsebnosti krvnega sladkorja po zaužitju sladkega obroka, npr. oslajenega napitka) sicer potrdijo ali zanikajo navzočnost sladkorne bolezni, ne zaznajo pa navzočnosti sindroma X in zato niso učinkovit zgodnji znak za preplah. Sindrom lahko odkrijemo s hkratnim merjenjem vsebnosti inzulina v krvi. Če je koncentracija inzulina visoka, glukoza pa sorazmerno visoka še dve uri po zaužitju izmerjene količine glukoze, obstaja sum na odpornost proti inzulinu. Inzulin očitno ne deluje pravilno, zato je koncentracija sladkorja v krvi še vedno visoka, telo pa še vedno tvori inzulin. Druga krvna preiskava, ki je natančnejša, meri »glikozirani« hemoglobin – ugotavlja, do kakšne mere so rdeče krvne celice postale obložene s sladkorjem. Če je koncentracija sladkorja v krvi pogosto previsoka, ker so celice odporne proti inzulinu, se rdeče krvne celice počasi prevlečejo z glukozo. Oba opisana testa lahko pravi vaš splošni zdravnik.
Nevarnosti prevelike količine inzulina
Inzulin je kemično zelo močna snov, zato si ga v krvnem obtoku ne želimo v prevelikih količinah: spodbuja nastajanje stresnih hormonov v nadledvičnih žlezah, hkrati pa zavira nastajanje DHEA hormona, ki varuje pred stresom. Končni rezultat prevelike količine inzulina je tako manjša odpornost proti stresu. Preveč inzulina spodbuja tudi nastajanje testosterona, to pa poruši ravnovesje spolnih hormonov in povzroči nabiranje maščevja na trebuhu in zgornjem delu telesa.
Inzulin pa ne deluje sam. Proizvajajo ga najpomembnejši vitamini in minerali, ki mu tudi pomagajo pri delu. Vitamina B6 in mineral cink sta pomembna za njegov nastanek, navzočnost kroma pa bistveno poveča njegovo učinkovitost. Pomanjkanje kroma zato prisili telo, da prideluje več inzulina. S povprečno prehrano dobi telo le približno 30 kilojoulov (kJ) kroma na dan: veliko se ga izgubi s prečiščevanjem živil – kar 90 % kroma iz moke, riža in sladkorja. Dodajanje kroma na dan (200 kJ) pomaga izravnati ravnovesje sladkorja v krvi, zmanjša potrebo po inzulinu, zniža vsebnost holesterola in trigliceridov v krvi ter poveča raven lipoproteinov visoke gostote.
SPREMENITE PREHRANO
Ker osnovni vzroki tičijo v prehrani, je za preprečevanje in nadziranje neravnovesja krvnega sladkorja najbolje, da začnete uvajati spremembe v načinu prehranjevanja. Ker je sposobnost nadziranja koncentracije sladkorja povezana z vzdrževanjem visoke energetske ravni, lahko naslednja priporočila vključite v svoj načrt za energetsko polno življenje.
- Omejite ali postopoma opustite uživanje vseh poživil in pomirjeval, vključno s kavo, pravim čajem, čokolado, cigaretami ali alkoholom! To je še zlasti pomembno za vse, ki kažejo znake odvisnosti (npr. redno pitje kave ali čaja vsak dan).
- Uživajte čim več polnovrednih živil! Sem sodijo rjavi riž, črni kruh, testenine iz polnovredne moke in naravna polnovredna živila, kot oreščki, semena, leča, fižol, sadje in zelenjava.
- Večina ogljikovih hidratov, ki jih zaužijete, naj bo na seznamu živil z nizkim glikemičnim indeksom! To so živila, ki svojo glukozo sproščajo počasi, npr. jabolka, oves, polnozrnata žita, leča, fižol, tofu in surova zelenjava.
- Osebe z nihanji koncentracije krvnega sladkorja (disglikemija) bodo lažje vzdrževale normalno koncentracijo, če bodo ob ogljikovih hidratih uživali malo mastne beljakovine. Pojeste lahko npr. nekaj oreščkov s sadjem ali pa tofu oz. ribo z rižem ali testeninami.
- Uživajte dodatke vitaminov C in skupine B, ki so potrebni za pravilno presnovo (visoki odmerki vitaminov skupine B in 2000 mg vitamina C na dan).
- Uživajte kompleksne dodatke antioksidantov. Tako boste preprečili okvare celic zaradi nastajanja toksičnih stranskih produktov glukoze.
- Osebe z disglikemijo lahko dodatno jemljejo 90 mg koencima Q10 in 100 mg lipoične kisline na dan.
Avtor: Dr. Tanja Kašlik – Taisha
www.karmaplus.net
