Najstniki postanejo gluhi

Kaj naj naredim, ker je moj šestnajst letni otrok postal nenadoma »gluh«?

No, seveda ni dejansko oglušel, ampak se lepega dne ni več hotel s starši pogovarjati, ni želel več govoriti o zadevah, ki so se mu dogajale in na vsak namig mame, da bi se z njim pogovorila, je ostro in odrezavo odgovoril, da naj jo pusti na miru.

Šok staršev, ko se otroci levijo iz pubertetnikov v adolescente je velikanski. Šok in strah sta toliko večja, kolikor bolj so starši skrbni in ljubeči, ki so dolga leta uživali veliko zaupanje otroka, ki jim je zaupal tudi najbolj intimne stvari, naenkrat pa postane mladostnik hladen in neodziven, bi rekli da »gluh«.

Kaj se zgodi? Zakaj pride do takšne velike spremembe? Kako reagirati?

To so vprašanja, za katera ni enotnega recepta. Verjamem, da se vložek staršev v temelje otrokove osebnosti pozna skozi vse faze odraščanja in da ljubezen, energija, pozitivni vzgledi in podpora, ki so je bili deležni najstniki kot majhni otroci, ima posledice tudi v fazi iskanja sebe. Namreč, če je bil otrok deležen brezpogojne ljubezni, če ni bil vzgajan na principu krivde, če mu je bila dana kompetenca odločanja v danih mejah, ki so jih starši določili in če se zaveda, kaj to pomeni odgovornost, potem so lahko starši odraščajočih najstnikov nekoliko pomirjeni.

OGLAS

Trdim, da tisto, kar smo starši postavili otrokom kot temelje, se obrestuje kasneje. Četudi naš otrok ob vstopu v srednjo šolo postane zadirčen, tečen in neprestano negativno odgovarja na vse naše pobude, ima vseeno v sebi že vgrajeno varovalko, ki je stkana iz starševske ljubezni. To ga po mojem mnenju varuje pred negativnimi izzivi in pobudami, ki jih je med vrstniki polno, saj se zna odločiti kaj je prav in čemu naj se rajši izogne.

Seveda pa je pri tem zelo pomemben faktor sošolcev in sovrstnikov. V odraščanju postane mnenje vrstnikov in družbe najstnika najbolj pomembno, sploh če je družba takšna, da od svojih članov zahteva dokazovanje (ki je za normative današnje družbe negativno in kazensko preganjano) in če se posameznik ne ukloni zahtevam vrstnikov, je seveda izobčen in posledično se mu zdi, da je ostal sam na svetu, da ga nihče ne razume in da sploh ne ve, zakaj bi še bil na svetu. To so črne misli, ki pa sploh niso tako nedolžne.

Najstniki, ki niso prejemali starševske brezpogojne ljubezni in varnosti, zelo hitro lahko zapadejo pod slab vpliv družbe ter vrstnikov in bi naredili vse, kar od njih zahteva ta družba, da bi si pridobil priznanje, ker mu to daje veljavo.

Tisti otroci pa, ki so prejemali trdno oporo svoje družine, ki so ljubljeni in se zavedajo svoje vrednosti, bodo morebiti vseeno zmogli malo bolj razmisliti, preden bi padli pod vpliv negativnih zahtev vrstnikov. Zato pravim, da tisti starši, ki se soočajo s »gluhoto« svojih srednješolcev, naj ne obupajo in naj ne silijo v odraščajočega otroka, temveč se je treba sprijazniti s tem, da se potrpežljivo počaka, da faza osamosvajanja izzveni. Počasi se ponovno ustvari ravnovesje med zunanjimi vplivi, to je vrstniki in družbo ter družino in njenimi zahtevami, s tem pa že odrasli ljudje prenehajo biti »gluhi« za vse, kar starši rečejo.

Namreč, treba je vedeti, da se faza adolescence, torej iskanja svoje poti v odraslost zaključi približno ob prelomu v dvajseto leto življenja. Takrat običajno tudi že razumejo zakaj so starši skrbeli, kje so sami bili včasih krivični in odnos med odraslim otrokom in starši se na tej točki lahko uredi v prijetno spoštovanje, sodelovanje in razumevanje.

Vsi smo bili ali smo otroci svojih staršev in mnogi od nas imamo svoje otroke in najstnike, o katerih se mi kot starši učimo in kjer mi učimo naše otroke veščin, kako preživeti v današnjem svetu. A največja popotnica je vseeno – Ljubezen.