Dr. Becky Kennedy, »milenijska šepetalka otrokom« in avtorica svetovne uspešnice Dobri v sebi, pravi, da ne pozna niti enega starša, ki si za svoje otroke ne bi želel najboljšega. Lahko jo prištejete zraven: svojim otrokom želi najboljše! Pa vendar ni prepričana, ali »najboljše« res pomeni, da »so pač srečni«. Sreča se ji zdi precej manj privlačna kot odpornost. Konec koncev je občutek sreče odvisen od tega, kako reguliramo svojo stisko. Najprej moramo čutiti, da smo na varnem, šele potem smo lahko srečni.
Kaj pravzaprav vodi k sreči?
Ali si otroci res lahko krepijo občutek sreče, če jim odpravljamo vse skrbi in osamljenost ter skrbimo, da se v vsakem trenutku dobro počutijo? Kaj v resnici mislimo, ko rečemo: »Samo to si želim, da bi bili moji otroci srečni«? Kaj hočemo reči z besedami: »Glavo pokonci!«, »Toliko stvari je, zaradi katerih si lahko srečna!«, ali: »Zakaj ne moreš preprosto biti srečen?«?
Dr. Becky je prepričana, da ne govorimo o negovanju občutka sreče, temveč bolj o izogibanju strahu in stiskam.
Če se namreč osredotočimo na srečo, prezremo vsa druga čustva, ki jih bodo naši otroci neizbežno doživljali, to pa pomeni, da jih ne učimo, kako naj se spoprimejo z njimi.
Od tega, kako učimo otroke – na podlagi naše komunikacije – da se spoprimejo z bolečino in stiskami, je odvisno, kako bodo v prihodnjih desetletjih razmišljali o sebi in svojih težavah.
Zakaj se moramo najprej naučiti, kako naj se spoprimemo s težavami?
Zakaj sreča ne more preprosto »zmagati« in »premagati« vseh drugih čustev? Tako bi bilo gotovo preprosteje!
Žal je pri starševstvu tako kot pri drugih stvareh v življenju: najpomembnejše zadeve zahtevajo največ dela in časa. Sploh ni lahko pomagati otroku, ko se uči krepiti odpornost, a dr. Becky zagotavlja, da se splača.
Predstavljajte si svoje telo kot velik kozarec. V njem plavajo vsa čustva, kar si jih lahko zamislite. Naj poenostavimo in rečemo, da se delijo na dve glavni skupini: tista, ki nas neprijetno vznemirjajo, in tista, ki jih čutimo kot »srečnejša«. V našem kozarcu so vsa čustva, kar jih je pod soncem. Obseg vsakega čustva – in s tem prostor, ki ga v tistem trenutku zavzema v kozarcu – se nenehno spreminja.
Če se ne moremo spoprijeti s čustvi, kot so razočaranje, frustriranost, zavist in žalost, in ta zasedejo ves prostor v kozarcu, telo sproži stresni odziv. Občutka nevarnosti v telesu pa ne sprožajo samo neprijetna čustva, temveč smo v stiski tudi zato, ker čutimo stisko, ali ker čutimo strah pred strahom.
Tesnobnost je preobčutljivost za neugodje
Nazadnje se tako v človeku naseli tesnobnost. To je občutek, da nočemo biti v telesu, in domneva, da bi se v tem trenutku morali počutiti drugače. Pa ne zato, ker menimo, da smo depresivni ali da je naš kozarec vedno napol prazen, temveč gre za rezultat evolucije.
Telo nam ne dovoli, da se sprostimo, če mislimo, da so naši občutki neznosni in zastrašujoči. Kje je tu sreča? Nekaj jo je izrinilo. Ne more do sape.
Najprej čustvena regulacija, potem sreča
Večji ko je razpon čustev, ki jih lahko reguliramo – če lahko obvladamo frustracijo, razočaranje, zavist in žalost – več prostora imamo, da krepimo srečo. Čustvena regulacija tako rekoč oblazini te občutke, jih zmehča in prepreči, da bi se razlezli po vsem kozarcu.
Dr. Becky pravi, da sreča njenih otrok ni njen končni cilj.
Zagotovo jim ne želi, da ne bi bili srečni, toda v starševstvu tiči globoka ironija:
bolj ko poudarjamo srečo in »dobro počutje« svojih otrok, bolj jih pripravljamo na tesnobnost v odraslosti.
Če za cilj postavimo njihovo srečo, bomo prisiljeni reševati njihove težave, namesto da jih pripravimo, da jih bodo reševali sami. Živimo v družbi, ki je usmerjena k ciljem, in ker želimo osrečiti otroke ter spodbujati njihov »uspeh«, pogosto minimaliziramo ali odpravljamo njihova razočaranja in jim raje omogočimo takojšnje zmage. Potegnemo jih iz stiske in jih obsujemo z zmagoslavjem, iz neudobnega občutka jih potisnemo v prijetnega.
Največje darilo, ki ga lahko daste svojim otrokom, je krepitev njihove odpornosti
Predstavljajte si, kako čudovito bi bilo, če bi današnji starši postali generacija, ki je spremenila sanjske cilje za svoje otroke in se posveča predvsem zdravemu čustvenemu razvoju.
Bilo bi res krasno, če bi starševstvo vodil en sam cilj: »Želim si, da se bo moj otrok lahko spoprijel z vsem, kar mu bo prineslo življenje. Rad bi, da v stiski čuti mojo podporo, dokler je še mlad, tako da se bo lahko opiral nase, ko bo starejši.«
Vi ste arhitekt otrokove odpornosti, ta pa je najdragocenejše darilo, ki mu ga lahko daste. Navsezadnje je uspešno krmarjenje skozi številne življenjske izzive najzanesljivejša pot k sreči.
Če ste tudi vi siti nasvetov o vzgoji otrok, ki so bodisi neučinkoviti bodisi ne vzbujajo dobrega občutka, in bi se radi s svojimi otroki povezali, obenem pa jih pripravili na vseživljenjsko samoregulacijo, samozavest in odpornost, ne spreglejte svetovne uspešnice Dobri v sebi >>
Pripravila: Kaja Regula
