Narava in njena kraljestva

OGLAS

Naše življenje bi bilo bogatejše, zanimivejše in popolnejše, če bi imeli globlji vpogled v dejavnike in vplive, ki vsakodnevno določajo potek našega življenja. Zato bomo preučili nekatere vidike narave, da bi videli, če lahko v grobih potezah prikažemo vlogo, ki jo ima v našem življenju, in da bi spoznali, kako se nekateri njeni glavni elementi skladajo in dopolnjujejo.

Vesolje

Najprej si poglejmo, kje in kako je narava povezana s celoto, z vesoljem. Če upoštevamo fizično eksistenco s stališča človeka in vzamemo Zemljo za svojo izhodiščno točko, se lahko približamo predmetu z dveh zornih kotov.
V prvem primeru lahko gledamo na Zemljo kot na enega od planetov v našem sončnem sistemu. Vsak od teh planetov kroži okrog sonca. Astronomi pravijo, da obstajajo številni sončni sistemi različnih velikosti in značilnosti, ki so podobni našemu. Tako kot krožijo planeti okrog sonca, krožijo očitno tudi številni sončni sistemi okrog nekega skupnega centralnega telesa ali skupine in ta zapleteni vzorec tvori bitje, ki ga imenujemo ozvezdje. Podobno je nekaj ozvezdij združenih v še večji sistem in tako naprej in naprej. Vse pa povezuje energija v eno nedoumljivo celoto – v vesolje – v končno, in v tej celoti naš neznatni mali planet Zemlja praktično izgine in predstavlja samo droben mali atom.

OGLAS

Z drugega zornega kota pa lahko gledamo na Zemljo kot na makrokozmos. S tega stališča lahko Zemljo vidimo kot celoto, živo bitje, boga, kot logos ali – kot jo nekateri raje imenujejo – preprosto naravo. Dejansko je narava le sinteza ali kombinacija vseh izraženih oblik življenja – življenja ali energije, ki je spletena in povezana v različnih oblikah, ki se med seboj razlikujejo po stopnji zavesti.
Ta pojem različnih stopenj omejitve in zavesti lahko uporabimo kot osnovo za klasificiranje celotne narave v sedem tako imenovanih kraljestev. Čeprav to klasifikacijo uporabljamo zaradi jasnosti in prikladnosti, pa si moramo zapomniti, da med posameznimi kraljestvi ne moremo potegniti ostre ločnice. Vsa se zlivajo in prekrivajo in končno predstavljajo del ene usklajene celote, ki jo združuje energija.

Ta kraljestva so: 1. mineralno kraljestvo, 2. rastlinsko kraljestvo, 3. živalsko kraljestvo, 4. človeško kraljestvo, 5. duhovno kraljestvo, 6. in 7. kraljestvo sta skupaj s petim ali duhovnim kraljestvom božanski kraljestvi, ki sta običajnemu človeku nedoumljivi. Lahko jih razporedimo skupaj v božje kraljestvo, ne da bi pri tem zares doumeli pomen besed.
Razvrstitev v kraljestva v veliki meri temelji na stopnji razvoja zavesti neke skupine. V mineralnem kraljestvu je na primer videti, kot da je zavest popolnoma odsotna ali dokaj speča, toda obstaja nekaj odzivov, na primer na toploto in mraz. V rastlinskem kraljestvu opazimo prve znake občutljivosti; čeprav tega še ne moremo imenovati zavest, imamo lahko to za prvi znak prebujajočega se zavedanja. V živalskem kraljestvu je že močno razvita tako imenovana nagonska zavest, toda resnično samozavedanje, ki ga upravljata um in duh, najdemo le pri človeku.

Mineralno kraljestvo

Po fizičnem obsegu je mineralno kraljestvo najbolj prostrano, ker vključuje vso zemeljsko skorjo skupaj z jedrom, ki ga ta skorja obdaja in ki je v veliki meri še v staljenem stanju. Razčlenjeno površje, ki ga poznamo kot zemljo, služi kot fizično življenjsko sredstvo za rastlinsko, živalsko in človeško kraljestvo.
Običajnemu človeku se zdi mineralna snov brez življenja, vendar je to relativno in gre le za vprašanje stališča. Vsa materija je sestavljena iz energije in v osnovi je vsa energija življenje. Razen tega lahko najdemo znak življenja v nenehnem gibanju elektronov okrog jedra v vsakem atomu. Še ena značilnost mineralov je: v večji ali manjši meri namreč nenehno oddajajo energijo. Ta radioaktivnost je pokazatelj skritih sil v mineralih. Prav tako se odzivajo na toploto in mraz s širjenjem in krčenjem, kar moramo upoštevati kot vrsto občutljivosti.
Če povzamemo, lahko rečemo, da je v mineralih življenje, ki pa je v veliki meri togo vezano in omejeno ter kaže omejeno občutljivost, ki si jo morda lahko razlagamo kot prvi znak prebujajoče se zavesti.

Rastlinsko kraljestvo

Rastlinsko kraljestvo lepša naš planet. Brez življenja rastlin, dreves, trav in rož z njihovimi barvami in vonji bi bilo površje zemlje golo in jalovo. Ne bi bilo živali in ljudi, ki danes predstavljajo njene prebivalce. Obe naslednji kraljestvi sta neposredno ali posredno odvisni od rastlinskega življenja. Kot je splošno znano, imajo rastline življenje, toda to življenje je – kolikor nam je znano – še vedno nezavedno.
Vendar pa obstajajo rastline, ki kažejo znake občutljivosti, to pa lahko zares razumemo kot prvo prebujanje brsteče zavesti. Obstajajo na primer vrste rož, med katerimi je dobro znan primer sončnic, ki se čez dan obračajo proti soncu. Nekatere rastline zavijejo svoje liste, če se jih dotaknemo. Prav tako so rože, ki ne odprejo svojih cvetov, dokler jih ne segreje sonce; v nasprotju s tem pa obstajajo tudi tako imenovane večerne rože, ki se odprejo šele po sončnem zahodu.
Rastlinsko kraljestvo dobi svojo življenjsko energijo v glavnem iz razkrojenih mineralov v zemlji, iz vlage, sestavin zraka in sončne svetlobe. Tudi živali in človek uporabljajo te vire, toda poleg tega so posredno ali neposredno odvisni tudi od rastlinskih snovi, ki jih prebavijo, s tem pa lažje asimilirajo osnovne mineralne elemente.

Živalsko kraljestvo

Kot je značilno za rastlinsko življenje, zaznamuje tudi živalsko kraljestvo velika raznolikost, ki obsega vse od enoceličnega življenja do relativno zapletenih in visoko razvitih oblik. V primeru nekaterih višjih živali je jasno opazna določena mera zavesti, primanjkuje pa jim sposobnost mišljenja. Tudi odzivi na zunanje vplive so še precej avtomatični in bolj posledica prirojene instinktivne zavesti kot pa razmišljanja.
Ko primerjamo človeka in živali, je zanimivo tudi vprašanje bolečine. Tako žival kot človek sta podvržena fizični bolečini. Ta bolečina lahko včasih postane tako mučna, da jo je skoraj nemogoče prenašati, toda poleg fizičnega trpljenja občuti človek tudi čustveno bolečino, kot so nemirna vest, obžalovanje in samoobtoževanje. Čeprav nikoli ne moremo neposredno primerjati fizične in čustvene bolečine, ker gre za popolnoma različne ravni občutij, pa je tudi čustveno trpljenje zelo težko prenašati. Tretjo obliko bolečine, ki jo občuti le človek, lahko imenujemo mentalna bolečina, ki nastane zaradi človekove domišljijske sposobnosti. Morda je človek nekoč doživel neprijetno čustveno ali fizično izkušnjo, ki jo lahko zaradi močne in žive domišljije tako živo podoživi, da je videti, kot da bi jo dejansko še enkrat doživel. Ali pa morda obstaja strah, da bi se podobna izkušnja lahko ponovila in že zgolj ta strah povzroči dodatno in dolgotrajno trpljenje.

Mentalna bolečina je torej le iluzija bolečine, toda za človeka, ki mu to slepilo vlada, je trpljenje, ki ga izkusi, kar se da realistično in se lahko ponavlja, dokler uspešno ne premaga te oblike samoprevare.
Pomembna razlika med človekom in živalmi je seveda v umski sposobnosti ali v kakovosti možganov, torej v tem, da ima človek sposobnost razmišljanja in da ima tisto abstraktno lastnost, ki jo imenujemo duh, o katerem pa ne moremo nič več reči. Duša, zaradi katere je bil človek povzdignjen iz živalskega kraljestva, je tesno povezana z duhom. Posameznikova duša je tista neotipljiva, neizmerljiva ali subjektivna lastnost, zaradi katere se v resnici človek loči od živali – živalske vrste bivajo s pomočjo skupinskih duš, katerih delci se umaknejo v “skupinsko dušo”, potem ko določena žival umre. Nekatere značilnosti duše so radost in sreča, ljubezen, sočutje in razumevanje, modrost in intuicija – vse pa vodijo do najpomembnejšega vidika – nesmrtnosti.

Človeško kraljestvo

Človeško kraljestvo zaseda osrednje mesto med tremi nižjimi ali materialnimi kraljestvi in tremi višjimi ali duhovnimi kraljestvi, zato predstavlja povezavo ali most med njimi. Nižja kraljestva se bodo v enih razvila preko človeškega v duhovno. Zanimivo je, da najdemo v človeški družini posameznike, ki so na vseh možnih stopnjah razvoja. Na spodnjem koncu lestvice najdemo tiste, ki so še vedno zelo blizu živalim, z nizko stopnjo inteligence in s komaj prebujenim samozavedanjem, saj jih zanima le zadovoljevanje materialnih in čutnih potreb.
Na drugem koncu lestvice so tisti, ki so popolnoma pod nadzorom duše in jih nič več ne zanima materialno, razen kot sredstvo služenja bližnjim. Ti posamezniki so dosegli popolnost in so pripravljeni nadaljevati svoj razvoj na duhovnih ravneh. Med tema dvema skrajnostma pa najdemo ljudi vseh možnih stopenj razvoja in kombinacij dobrega in zla ter materialnih in duhovnih značilnosti. Ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne, pa imajo vsi eno skupno lastnost – težnjo po osebnem razvoju. V zgodnjem obdobju se to morda kaže kot popolna sebičnost, pohlep po materialnih dobrinah, zadovoljevanje živalskih in čutnih poželenj ter hrepenenj; kasneje postane večjega pomena čustveno življenje, ko pa se človek vse bolj razvija, postanejo pomembne najprej mentalne, nato pa tudi duhovne zadeve.
Prav tako se spreminjajo motivi za napredovanje. Na začetku imajo vlogo le osebne koristi, toda končno pride do stopnje, ko posameznik pozabi nase in postane le orodje v rokah višjih bitij. Kasneje si prizadeva napraviti to orodje čimbolj učinkovito v službi človeštva in pri uresničevanju božanskega načrta.

Duhovno kraljestvo

Na koncu si poglejmo še duhovno kraljestvo in njegovo razmerje do ostalih kraljestev narave. Zanimivo je dejstvo, da praviloma celo med primitivnimi ljudstvi obstaja prepričanje v obstoj neke oblike nebes ali onostranstva, čeprav je pojmovanje o naravi teh nebes zelo različno. Po drugi strani pa se mnogi sodobni ljudje posmehujejo takšni ” neumnosti ” ali pa morda le v javnosti razglašajo ta negativni pristop, na skrivaj pa razmišljajo drugače. Še vedno so nekako negotovi, nimajo poguma za svoja prepričanja, bojijo se izraziti svoje notranje občutke sočloveku.
Problem je v tem, da je za človeka, ki je še vedno v celoti vezan na materialni svet in ki še ni vzpostavil zavestnega stika z dušo, zelo težko oblikovati neko predstavo o subjektivnem ali duhovnem svetu, če tega neznanega intuitivno sam ne zasluti. Šele z duhovnim razvojem se začne razvijati zavestno zavedanje skritih svetov. V začetnih stopnjah je celo to zavedanje zelo nejasno, je nekaj, kar se z besedami ne da opisati. V praksi to pomeni, da mora človek priti najprej pod nadzor duše, preden lahko ima neko predstavo o tem, kaj duša zares je!
Za zaključek moramo omeniti, da duhovno kraljestvo sestavljajo tisti posamezniki, ki so po številnih življenjih v materialnem svetu in po dolgih obdobjih svojega obstoja doživeli vse mogoče fizične izkušnje, končno pa dosežejo stopnjo popolnosti in se jim zato ni treba več vrniti v fizično telo po nadaljnje izkušnje. “Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.” (Luka 20:36, 38)

To ponazarjajo tudi besede tibetanskega Mojstra Djwhal Khula: “En dosežek vodi k naslednjemu; človek je izšel iz nižjih kraljestev in (kot posledica njegovih naporov) se pojavi tudi kraljestvo Boga. Danes je potrebno v svet pripeljati to kraljestvo Boga, zato so vsi življenjski procesi človeštva usmerjeni k temu, da se vsako posamezno človeško bitje pripravi za prehod vanj.” (Tibetanec: Žarki in posvečenja, zapisala Alice A. Bailey; Lucius Trust)

Avtor: Aart Jurriaanse
www.share-international.net