Narava uma

Nalaganje redkejših substanc na gostejše. Temu pravijo v znanosti proces, v katerem se izločijo delci iz zmesi v kateri plavajo in se naberejo na trdni prepreki. Pravijo tudi, da je njihovo gibanje odziv na zunanje sile, kot so težnost, centrifugalna sila ali elektromagnete sile.

Jaz bi na tej točki ta koncept malček razširil in mu dodal psihično in duhovno komponento.

Vse namreč, kar je gostejše, je v fizičnem svetu nekaj kar privlači redkejše, a če gremo v psihični oz. duhovni svet, je stvar ravno obratna, redkejše namreč privlači gostejše. Ljudje se rajši nagibajo k tistim, ki so manj obremenjeni z mislimi, s čustvi, koncepti. In ravno to redkost je moč zaznati v naši zaznavi.

OGLAS

Ljudje smo, če smo dovolj pazljivi, dovolj tankočutni, da zaznavamo gostejše od redkejšega. V zunanjem svetu je to, ko ne moremo skozi gostejše poriniti nekaj redkejšega oz. to storimo težje. Medtem pa, ko sledimo isti paradigmi v psihičnem svetu, pa z veliko težavo prežvečimo ali izpustimo nekaj gostejšega, če smo na to navezani.

Odgovor je torej navezanost. Bolj smo ljudje namreč navezani na misli, čustva, besede, koncepte, ideje, težje jih izpustimo. In ne samo to. S tem, ko jih ne moremo izpustiti, se dogaja še nekaj drugega. To kar znotraj sebe zaznavamo kot gostejše, s tem se namreč ukvarjamo.

Naš um je tisti, ki se prilepi za kaj takšnega. Seveda to lepljivost tudi izražajo čustva, pa notranje tendence, pa miselne napetosti. In enkrat ko začnemo zares opazovati, tudi če podzavestno, česar se morda sploh ne zavedamo, se koeficient lepljivosti poveča.

In bolj je velik, seveda razmerje med tem kar nočemo izpustiti, kar bi izpustili ni tem, težje stvari izpustimo, saj postaja navezanost na neko stvar, na katero smo navezani vedno večja. In večja je, bolj otipljiva postaja.

Znano?

Naš um je nevezan na marsikaj, v fizičnem svetu, da stvari ne morejo levitirati, da so pripete na Zemljo, pa da se ne moremo bi-locirati, pa da ne moremo spustiti nekih starih čustev. Vse to in še več se plete v našem umu.

Vendar pa kljub vsemu temu, da v to verjamemo, nas fascinirajo jogiji vzhodnega sveta, ko levitirajo brez večjega napora, se preselijo iz lokacije na lokacijo, so veseli, nasmejani.

Nekaj tega se dogaja tudi v Zahodnem svetu. Mnogi so se že začeli ukvarjati z raznimi vzhodnimi praksami, ki pomagajo prevetriti um in ga postaviti v čisto novo resničnost. Dobro je pogledati globlje, dobro je izpustiti tisto, kar nam ne služi več ali česar več ne potrebujemo.

A za kaj takšnega se je ukvarjanje z neko tehniko ali metodo včasih samo premalo. Če namreč hočeš iti skozi zid, ne boš prišel tja, če sta zid in misel trdi. Oba namreč silita. Zid sicer ne umsko, ampak vzdržuje svoje sile, ki ga delajo trdnega, na mestu in močnega.

Um pa to počne s svojim prepričanjem. In seveda lahko zid prepariramo z raznimi substancami, da se raztopi, postane mehak, vendar pa ne vem kakšne koristi bo iti skozi zid s pomočjo. Boljše je delati na umu, ga mehčati, iz njega izpuščati to, kar ga dela trdega, navezanega in čez nekaj časa bo um postal bolj prožen, bolj sproščen, človek pa bo vedno bolj začel videti naravo zidu v razmerju do sebe.

Zid ni vedno tam, da ga porušimo, gremo skozi njega. Včasih, če že moremo, lahko gremo tudi preko njega ali pod njim. Včasih pa tudi skozi mehčanje uma, damo le temu priložnost, da prepozna, da ni samo zid trd, temveč tudi vse ostalo skozi kar hoče priti in da obstajajo druge poti.