“Vse napetosti, zakrčenosti in posledične bolečine, ki nas tarejo, so posledica življenjskih izkušenj, kar pomeni več let, pogosto več deset let nabiranja travm in stresorjev v naše mišičevje in živčni sistem.”
Človekovo telo – človekov um. Nerazdružljiva celota. Vedno znova sem očaran nad povezanostjo dveh popolnoma nasprotnih si dimenzij, snovnega in nesnovnega. Več kot 15 let intenzivno raziskujem in preučujem »duhovni« vidik življenja, naše misli, čustva. In več kot 10 let delam s snovnim – človekovim telesom, natančneje z gibalnim aparatom, torej mišicami in sklepi.
Obravnaval sem prek 2000 ljudi, njihova telesa, bolečine in težave. Delati sem začel v tekmovalnem športu, zato sem sprva mislil, da so vse težave gibalnega aparata posledica napornih in ponavljajočih se vaj in treningov, ki jih izvaja človek. Bolečine v križu kot posledica stalnega obremenjevanja mišic hrbta zaradi dvigovanja bremen, nepravilnega položaja in drže, bolečine v kolkih, ramenih in kolenih kot posledica prekomerne in gibalno napačne uporabe teh sklepov itn. S tedanjim znanjem sem reševal podobne težave po najboljših močeh, a hkrati opažal zelo zanimive stvari, ki so mi povzročale nemalo težav.
Med drugimi: zakaj so kljub podobnim naporom v enakem športu nekateri športniki veliko bolj napeti, zakrčeni, kot drugi? Zakaj kljub močnim in pogostim masažam, ročnim sprostitvenim tehnikam in agresivnemu raztezanju včasih športnika preprosto nisem uspel sprostiti? In zakaj se je kronična napetost kot po pravilu vsakemu športniku prej ali slej vrnila, včasih celo že dan pozneje!?
Nerešljive uganke so se pokazale kot še bolj moteče pri delu z drugimi ljudmi, torej ljudmi vsakdanjega življenja, kjer ni nadčloveških telesnih naporov. Vedno znova sem pri strankah ugotavljal isto uganko – zakaj ima nekdo, ki nima fizičnih naporov, ki preživi dan povsem običajno, torej služba, trgovina, družina, rekreacija ipd., lahko prav tako izjemno napeto telo, zakrčene mišice in kronične bolečine kot posledico le tega?
Tak primer je zavarovalniški agent, ki je že pred leti prišel k meni zaradi neznosnih bolečin v vratnem delu hrbtenice in drevenenja rok. Pri samo 32. letih je bila njegova hrbtenica v predelu vratu v izjemno slabem stanju, saj je imel že 3 sesedena vretenca (stanjšane medvretenčne ploščice), 2 diskus herniji in močno porušeno krivino hrbtenice. In to ob dejstvu, da ni nikoli dvigoval težkih bremen, prav tako ni preživel veliko časa za računalnikom ali v pisarni. Le kako je to sploh mogoče? »Snov« očitno ni bila vzrok za nastanek takšnih poškodb – je lahko vsega kriv um (zavest ali podzavest)?
Čeprav sem prebral veliko »duhovne« literature, nikoli nisem našel omenjene neposredne povezave med umom in mišicami oziroma konkretnih mehanizmov, ki povzročijo to. Prebiral sem le posredne navezave, med njimi zelo poznani strah pred prihodnostjo in bolečine v križu, nalaganje bremen v življenju in bolečine v vratnem delu hrbtenice, vpliv negativnih čustev na mišice prednje strani telesa itn.
Omenjeni primer je bil tako nekako prelomen pri mojem delu, saj sem začel iskati odgovore na vprašanje, ali se da kakor koli vzpostaviti povezavo med umom in napetimi mišicami, da bi človek lahko zaznal svojo zakrčenost, jo bil sposoben nadzorovati in sprostiti ter nato ne le ohranjati sproščeno stanje mišičevja brez navzočnosti terapevta, ampak bi bil zmožen celo ugotoviti vzroke, ki pripeljejo do prenapetosti, četudi ti niso fizične narave.
In kdor išče, ta najde, pravijo. Tako sem spoznal somatiko in pozneje delo Thomasa Hanne. V nasprotju z ustaljeno prakso, ki jo imam, sem tokrat najprej izkusil praktično delo somatike, šele nato teoretično ozadje. Po naključju (ki seveda to ni bilo) sem spoznal terapevta klinične somatike (Aleš Ernst) pri nakupovanju zelo priljubljene obutve 5 fingers, ki sem jo želel preizkusiti, da bi omilil vse hujšo zakrčenost telesa, ki sem jo čutil v minulih nekaj letih – in to pri vsega 30. letih, kljub poznavanju in uporabi številnih sprostitvenih metod in tehnik. Saj veste, po masaži se človek počuti veliko bolje, ampak prevečkrat le za kratek čas …
Poleg tega se mi je gibljivost ključnih delov telesa močno zmanjšala, kar je vodilo k temu, da sem prenehal uživati v naporu, izogibal pa sem se tudi zahtevnejšim športom, ki sem jih imel prej zelo rad. Za piko na i sem začel čutiti še pekočo bolečino na desni strani trebuha, za katero so zdravniki rekli, da je posledica kile (pruha), in bi jo bilo treba operirati, saj se je ob njej občasno nabirala prosta tekočina, kar je lahko nevarno. Zaradi strahu pred operacijo sem želel poizkusiti še kaj, med drugim torej že omenjeno obutev, ki naj bi simulirala bosonogo hojo in s tem vplivala na bolj naravno gibanje telesa. In tako sem poleg nove obutve začel tudi prve terapije klinične somatike. Po naravi sem raziskovalec, zato sem se brez velikega omahovanja odločil preizkusiti nekaj, kar je bilo v nasprotju z marsičim, kar počnem poklicno. In te poteze nisem nikoli obžaloval.
Še zdaj se spomnim prve vaje, ki sem jo izvedel, in občutke sproščenosti, svobode in polnosti, ki sem jih doživel ob tem. In to brez tako poznanih bolečin masaže, bolečin močnega raztezanja. Vse je bilo umirjeno, neboleče, neagresivno. A učinkovito! Z vsako novo vajo sem odkrival pozabljene dimenzije svobode telesa, ki so bile močno skrite zaradi zakrčenosti mišičevja. Telo se je začelo spominjati otroške lahkotnosti in igrivosti, hkrati pa občutiti povezavo med umom in telesom. Kako misli, vzorci čustvovanja, odzivanje na določene situacije, ljudi, dogodke, dejansko krčijo moje telo! Poleg vsega mi je zrušilo še veliko stereotipov in tez, za katere sem mislil, da so edine in svete, in o katerih so me učili številni mojstri tega posla, ter moj način dela, s katerim sem vsakodnevno reševal enake probleme zakrčenosti drugih ljudi.
Neizogibno nadaljevanje opisanega je seveda vodilo do (novega) raziskovanja, do teoretičnega poglabljanja v mehanizme somatike, v mehanizme kroničnih in akutnih napetosti mišic, slabih drž ter porušenih statik teles ljudi.
In končno tudi do vedenja, kako naš um, naša čustva, strahovi, neprijetne izkušnje, stres, dejansko vplivajo na naše mišice ter kako vzpostaviti povezavo med umom in snovnim ter jo ohranjati, s čimer vplivamo tako na lahkotnost gibanja (sproščenost telesa) kot na prepoznavanje in spreminjanje miselnih in čustvenih vzorcev.
In prvi človek, ki je dejansko postavil temelje somatike, je bil (že pokojni) Thomas Hanna. Knjiga Somatika, je po mojem skromnem mnenju najboljša te vrste, saj v zgoščenem in slikovitem jeziku predstavi vse temelje somatike, praktične primere, v katerih se boste številni izmed vas zagotovo našli, ter v zadnjem poglavju predstavi osnovne somatske vaje, ki kljub več kot 25. letom od nastanka še vedno pomenijo temelj klinične somatike.
Vendar pozor! Somatika v sebi skriva »past« – stvar, na katero smo v zahodnem svetu povsem pozabili. In to je čas zase.
Vse napetosti, zakrčenosti in posledične bolečine, ki nas tarejo, so posledica življenjskih izkušenj, kar pomeni več let, pogosto več deset let nabiranja travm in stresorjev v naše mišičevje in živčni sistem.
Zato je treba somatske vaje opraviti velikokrat, najbolje vsak dan, po mojih izkušnjah vsaj 25 minut, in vsaj 3 do 6 mesecev. Tu največ ljudi pade na izpitu. Ne vzamejo si časa zase, ker imajo službo, družino, pa to in ono opravilo … Vedno se najde nekaj, kar prepreči vsak dan vzeti si čas zase. A ne pozabite, izpolnjenost vašega življenja bo le takšna, kakršna bo izpolnjenost vas samih. Nesrečni vi, prazno in nesrečno življenje.
Srečni in svobodni vi, igrivo in polno bo vaše življenje. In somatika ponuja prav to, v vsakem trenutku, vsak dan – izkoristite to!
Več v knjigi Somatika >>
Mag. Severin Lipovšek, Predgovor k slovenski izdaji knjige
