V globino, a kako? Nihče nas ni tega učil. Sicer pa, kaj pa je sploh globina? No, to je tisto, kar nam pomaga prepoznati, tisto, kar je nad. Čisto enostavno, ne. Predstavljajte si, da je jeza zgoraj in da je nekaj pod njo, nekaj kar jo zaiskri. No, če želimo to odkriti, je potrebno globlje.
Zakaj pa bi sploh to počeli, se vprašate. No, iz čisto preprostega razloga, ker se jeza prebuja v najbolj nenavadnih situacijah in jezi tako mene, kot vse ostale v moji okolici. Pa ne samo, da bi nas vse skupaj razburjala, tudi poškoduje nas.
In kako to? No, vsako čustvo, če je naperjeno, da nekaj izrazi na silo, da nekaj odrine, porine, da hoče dopovedati in ogroziti, prisiliti, vsako tako čustvo povzroča v našem telesu neko napetost. Če ne samo v glavi, potem v koži ali posamičnih organih, česar se sicer v tistem trentku ne zavedamo, a ko zbolimo, lahko dokaj hitro, če malo premislimo, povežemo to bolezen s tistim čustvom.
Vsi, ki se odmikamo od svojih pravih in resničnih čustev, si to počnemo. In ne gre se samo za telesno fiziologijo. Človeško bitje je namreč dokaj širše, večje, če želite takšen izraz, gre se tudi za vse ostale dele našega bitja. Ko namreč odrivamo, silimo, izsiljujemo, dobesedno porivamo naša čustva v smer, kamor pač rinemo.
In kaj se zgodi? Enako kot v fizičnem svetu, če dva avtomibila trčita. Eden je poškodovan bolj, drugi spet manj. Oba imata neke vrste poškodbo. In ko še k temu dodamo, da smo mi čuteča bitja, ki hranijo v sebi, v svojem spominu, v svojih celicah, v čustvenem in mentalnem polju, v duhovnem polju, vse to kar se nam je zgodilo, se zadeve zelo težko zacelijo.
V primeru avtomobila gremo k avtokleparju in nam ga popravi. Spet je lep in cel. Ko pa se pogovarjamo o čustvih, pa le-ta, če se jih ne obranavnava na primeren način, ostanejo vbočena ali kakorkoli drugače že deformirana.
Seveda je že res, da nas življenje brusi, da nas otepa, mlati, da bi potem iz tega nekaj naredili. In zaradi tega se zatekamo k raznim zdraviteljem in ranocelnikom. A če vzrok za to, da se trkamo z drugimi, ni zaceljen, potem se bo trk zgodil ponovno, podobno, kot če nekega šoferja posadiš v avtomobil.
Kako torej globlje, da bi pozdravili ponavljanje in ponavljanje?
Nekateri to počnejo z mentalnimi prijemi, a vedno tako ne gre, ker je mentalni nivo samo eden od nivojev, in če je človek ujet v misli kako in kaj, potem bo bolj težko uvidel. Torej je potrebno globlje, v globlji nivo. Potrebno se je soočiti s čustvi, ki ležijo pod tem, kar hoče razložiti intelekt. In tega se ne da vedno razlagati. V takšnih primerih je dobro, če se človek nauči poslušati to, kar mu govori globlji nivo, torej v tem primeru čustva.
In kako to storiti? Enostavno. Potrebno je dovoliti, da nas čustva vodijo, da nas preplavijo in nas vodijo skozi svojo globoko naravo, ne glede na vse. Ker če ne bomo odigrali drame, ki jo hočejo izsiliti čustva, ki vznikajo iz našega celičnega in dušnega spomina, ne bomo nikoli dokončali tega, kar se skozi čustva želi prikazati.
Medtem, ko nas vodijo, je dobro biti zelo, zelo pozoren, kajti ravno pozornost je tista, ki nam da ključe do uspeha. In to ne katera koli pozornost, temveč pozornost, kjer smo tiho in čakamo, brez vseh pričakovanj, kaj se bo zgodilo. In ko se zgodi, ko pridejo na plano čustva in misli, potreba za delovanjem, je dobro biti tiho in samo spremljati, spremljati je potrebno to kar se dogaja – brez vpletenosti. Kajti če se vpletemo v to kar se dogaja smo spet v drami in ne v modusu, kako prepoznati to, kar je onstran drame.
Drame so zelo priročna stvar za ustvarjanje čustev, ki pa nimajo nič skupnega s tem, kar je. Ustvarjajo le nove in nobe dogodke, ki ustvarjajo le nove in nove situacije in nova in nova čustva, ter zaplete. V neskončnost.
Če pa potrpežljivo čakamo, bomo dokaj hitro lahko prišli do odgovora, kaj je v resnici tisto, kar nas duši, ovira ali na kakršenkoli način zaustavlja. In ko bomo, smo lahko tiho še nekaj trenutkov in opazujemo, kako se ovira v našem življenju raztaplja.
