Vsak ima znotraj sebe svoj notranji gozd, ki ga lahko neguje, lahko pa ga postavi v z mentalnim hrupom kontaminirano okolje, ki ni samo hrupno, temveč je tudi umazano. Če smo rajši v takšnem okolju, kot v okolju, ki nas spominja na notranji gozd, lahko zelo zbolimo.
Vsak dan potujemo v ta čudežni gozd neznanega. To je zelo čudežen gozd, sam nam zna postreči z vsem.
Najprej je znotraj naj mogoče izkusiti drugo stran, ki ni gozd. Je prostor, kjer se srečujemo z ljudmi, avtomobili, otroci.
To prostor iz katerega potujemo v čudežni gozd in se vračamo iz njega nazaj je poln notranjih občutij, občutkov, čustev, ki jih okušamo v zunanjem svetu, v interakciji z drugimi.
Je prostor refleksije, ki nam da možnost, da okušamo sebe skozi zunanji svet.
A ne kakorkoli, temveč na način, da smo aktivno vpleteni v dinamiko, ki nam jo ponujajo zunanji svet, kljub temu, da jo izkušamo znotraj sebe.
Naše bitje je nekaj, kar prihaja od znotraj, ne od zunaj. Zato pa tudi v sebi okušamo občutja, občutke, ideje, ki prihajajo od zunaj.
V sebi čutimo čustva drugih, njihove občutki, ideje, zamisli. A le toliko, kolikor smo občutljivi na to, kar prihaja v nas od zunaj.
Ker če nismo občutljivi dovolj, potem tudi notranjega, tega, kar se poraja znotraj nas, kot mi sami ne moremo uzreti.
V sebi vse prevečkrat lahko uzremo le čudovitega človeka, njegovo postavo, čustva medtem, ko pa ne občutimo tega, kar to prebuja znotraj nas.
Prebujanje je nekaj, kar se v nas, v našem bitju odvija ves čas. In če nismo pozorni, kaj hitro spregledamo, da se gre za nas.
Kaj hitro namreč začnemo, še posebej, če je naš um zelo aktiven, projicirati, da so nam nekaj narediti drugi.
Ampak kaj, če se je vse prebudilo znotraj nas?
Kar nam lahko naredijo, pa je kot povsod v svetu, pa je to, ko gredo fizično, psihično, energetsko ipd. v nas, presekajo nevidno mejo, ki označuje njihov prostor in gredo v naš prostor kljub temu, da tega nismo izrecno dovolilo.
Seveda to počnemo vsi, ker se v popolnosti ne zavedamo, da smo mi, mi, in da se gre za nas same, ne za njih.
Tudi, ko vzgajamo, znamo prestopiti mejo, tudi ko managiramo, znamo prestopiti mejo, tudi, ko pijemo ipd.
Notranja meja oz. prostor naše “duše” kot bi marsikdo rekel, je prostor, kjer iščemo, izražamo in zaznavamo sebe. A ta prostor je vse prevečkrat pomešan s tem, kar so drugi.
Podobno kot se gozd čez nekaj časa začenja kontaminirati z zrakom, ki ga obdaja. Če je zrak čist, ne pride do kontaminacije.
Če pa ni čist, začenja to, kar je zunaj, počasi, počasi pronicati v gozd, katerega čistilna funkcija ni neskončna. Gozd se lahko, prav tako, kot naš notranji prostor čisti samo do neke mere.
In ko stopnja onesnaženja pride do meje, kjer je gozd že ogrožen, gozd in narava v njem začenja deteriorirati, propadati.
Podobno je z našo “dušo”, čeprav se ne gre dobesedno za dušo, temveč za naš mentalni prostor, kje imamo definirano to, kar zaznavamo kot sebe. In to ne pomeni kot Sebe, temveč kot sebe.
Za mnoge je ta meja izbrisana, saj pomeni za njih isto biti jaz in Jaz.
Razlog je lahko različen, saj nekateri sploh ne vedo, da obstaja znotraj njih samočistilen gozd, ki se mu pravi Jaz. Ti se večino časa ukvarjajo s čustvi, občutki, idejami, koncepti, ki v njihovem gozdu odlagajo to, kar je neuporabno za njih same, to dvigujejo, prenašajo ipd.
Ko postane notranji gozd človeka preveč onesnažen, se to začuti, opazi, in lahko je zelo očitno na tem, kako komunicira izven gozda, z drugimi. Drugi to lahko opazijo kot njegovo slabo počutje, njegova notranja težnja, zatravmiranost, tiki ipd.
Zelo je pomembno ,da vzdržujemo čistočo v svojem notranjem gozdu.
To storimo na način, da analiziramo svoje misli, čustva, občutke. Vsi tisti, ki ne kažejo v gozd in njegovo samočistilno moč, so občutki, čustva, misli, ki kažejo v njegovo kontaminacijo.
To pomeni, da če se ukvarjamo s čutenjem, čustvovanjem, premišljevanjem, ki bolj skrbi za to, kar se bo manifestirajo onstran meja našega notranjega gozda, da prenehamo skrbeti za svoj gozd in njegovo samočistilno moč. Naš gozd postane ovel, nepredihan, neprosojen, nastlan.
Skozi njega ne vidimo, ne moremo se premikati, v njem se nabira zastala, smrdeča, strupena voda, nek čuden mrčes, ki ko smo v gozdu nas pika, zastruplja našo misel še bolj. Naša čustva postanejo gosta, topa, neprodušno zaprta ipd.
To se vedno dogaja, ko nepremišljeno komuniciramo z ljudmi izven gozda, z njihovimi napravami, delovanjem ipd. Takrat namreč v sebi ustvarjamo čustva, misli, občutke, ideje, spomine, ki ne podpirajo njegovega zdravja kljub temu, da je gozd del nas.
Ta notranji gozd nam daje vse možnosti, da se pozdravimo, da smo v popolnosti v ravnovesju s sabo.
Ko gremo spat, najprej komuniciramo z obrobjem gozda, kjer je mnogo bitij in življenja, kot ga doživljamo izven gozda. Spominja nas na tisti svet, ki je izven nas.
Še vedno v sebi okušamo čustva, občutke, ideje, ki jih v nas prebuja zunanji svet, kljub temu, da smo že v gozdu. Korakamo v njega.
In globlje gremo, bolj vodeni naša interakcija z zunanjim svetom in bolj se obračamo v samočistilno moč našega gozda.
Obstajajo posamezniki, ki uživajo v komunikaciji s to samočistilno močjo. In če jim prekineš njihovo zmožnost te komunikacije, lahko zelo, zelo zbolijo. To vidimo tudi pri tistih, ki imajo težave s spancem.
Vedno, ko se skozi našo spalno sposobnost podamo v neznano noči, v ta pravljični svet, ki sčasoma več ni pravljičen, temveč vedno bolj postaja samočistilna moč, ki smo mi sami, smo pozdravljeni od vsakodnevnega vrveža in komunikacije z njim. Povezani smo s sabo, s svojo pravo in resnično naravo, ki veje skozi nas.
Naša prava in resnična narava ni definirana. Definiramo jo samo skozi delovanje našega uma.
In če se dolgo časa nahajamo izven našega gozda, kjer vedno znova in znova definirajo našo samočistilno moč in naravo, kakšna, da je ali bi naj bila drugi, začne naš fokus od raziskovanja neznanega, vedno bolj tavati v smer znanega.
Z znanim, ni čisto nič narobe. A če preveč zatavamo, pademo kot bi rekel Buda, iz naše srednje poti. Ne najdemo je več.
Ko nas življenje lomi, biča, stika, ubija, je dobro, da se spomnimo tega notranjega gozda in poti nazaj. Ker če iščemo pomoč takrat izven gozda, nas bodo sicer drugi naučili, kako to počnejo oni, in kako je biti v gozdu za njih.
Mi pa potrebujemo svojo lastno povezavo s sabo, s svojim lastnim potovanjem.
In bolj se takrat naslanjamo na druge, na njihovo pomoč, na njihovo stremljenje, nauke ipd., bolj lahko gremo stran od tam kjer smo.
Drugi nam vedno lahko povedo, dajo le to, kar so sami. In če ta človek, pri katerem iščemo pomoč ne ve sam, kako je biti povezan s sabo, potem ti ne more dati pravilnih navodil, kaj moraš in kako moraš to storiti.
Navodila drugih, njihove besede, čustva, dejanja, občutki so zelo zavajajoči. Še posebej je to očitno, če govorijo iz mentalnega polja.
Takrat se namreč v njih manifestira globoka mentalna želja, podpora, potreba. Ta potreba pa je lahko čisto napačna, če je mentalna.
In najverjetneje je, saj mental, če ni prečiščen, če skozi njega ne prihaja zdravilna moč notranjega gozda, notranjih esenc, ne skrbi za druge. Le za to, da bo sam zadovoljen.
Čistilna moč gozda, ki prihaja iz višjih nivojev zavedanja, pa ni mentalno polje. Je čisto neka druga kvaliteta, ki deluje na drugačnem nivoju zaznavanja in resnice.
Vsak od nas ima samočistilno moč svojega notranjega gozda, a če je preveč obremenjen s tem, kako naj ta moč izgleda, kako se naj manifestira, izgubi kompas.
To vidimo pri mnogih medijih, ki razlagajo svoje resnice, kot da so to resnice drugih, to počnejo mnogi zdravilci, ki prenašajo neko energijo, pa niti ne vedo, kaj prenašajo.
Notranji gozd je notranji gozd in znotraj njega je moč čutiti globino, povezano in stik s tem, kar smo mi sami. MI sami smo zdravilo in mi sami smo strup. Razlika je le v tem, kaj izberemo.
