V svetu, ki kriči po pozornosti, kjer vsak trenutek polnijo informacije, obveznosti in pričakovanja, pogosto pozabimo na najgloblji prostor, ki je vedno dostopen – notranjo tišino. Tišina ni odsotnost zvoka, temveč prisotnost božanskega miru, ki nas povezuje s tem, kar v resnici smo.
Ko umolkne svet, začne govoriti duša. V tej globoki tišini zaslišimo šepet svoje resnice. Ne tiste resnice, ki je oblikovana skozi mnenja drugih, temveč tisto resnico, ki prihaja iz večnosti – iz vira vsega, kar obstaja. V tej tišini si nič in vse hkrati. Si dih Stvarstva. Si prisotnost.
Danes si podari trenutek tišine. Ne kot izogibanje svetu, ampak kot vrnitev k sebi. Usedite se. Zaprite oči. Dihajte počasi. Sliši svoj dih kot molitev. Kot mantro obstoja. Ko vdihneš, si reci: “Jaz sem“. Ko izdihneš: “Tukaj in zdaj“.
Pusti, da se tišina v tebi razširi kot svetloba. Če pride misel, jo pozdravi kot mimoidočega popotnika. Ne bori se z njo – samo vrni se k tišini. K dihu. K sebi.
Naj bo danes dan, ko se znova spomniš, da si več kot misli, več kot telo. Ti si duša, ki v tej človeški izkušnji hodi svojo pot. In vsak korak, ki ga narediš s tišino v srcu, je korak proti svetlobi.
Afirmacija dneva:
“V tišini slišim glas svoje duše. V njej najdem mir, resnico in ljubezen.”
