Na zadnji skupinski energijski transmisiji je simpatična novopečena diplomantka z nami podelila zanimiv uvid. Punca je zaključila študij matematike in računalništva in se je ravnokar zaposlila, vendar se svoje prve službe ne veseli. Med transmisijo se je spomnila situacije, ki jo je doživela, ko je poleti pomagala na športni prireditvi. Tam so jo najprej postavili na mesto varnostnice, kar ji ni bilo preveč všeč, zato se je, ko je svoje delo opravila, premaknila na mesto, kjer so kolesarjem za osvežitev delili mokre spužvice. No, tam pa je neizmerno uživala.
Ko sem jo vprašala, zakaj ji je bilo podajanje teh spužvic tako všeč, je povedala, da se je počutila koristno, ker je lahko pomagala tekmovalcem, da so lažje zdržali do konca. Zdaj, ko začenja novo službo, pa se počuti, kot da jo spet pošiljajo na mesto varnostnice, na napačno mesto torej, zato ima do nje odpor.
Njene »spužvice« so torej potreba, da pomaga drugim, ker se ob tem počuti najbolj izpolnjena. In na športni prireditvi je to lahko zelo jasno prepoznala. Vendar pa je to potrebo možno zadovoljiti na različne načine, zato sem jo spodbudila, da poskusi svoje »spužvice« najti tudi v novem delovnem okolju. Kot nekdo, ki bo naprej prenašal svoje znanje, ima za to veliko možnosti. Seveda se lahko zgodi, da ji okolje, v katerega prihaja, tega ne bo omogočilo, ampak v tem primeru pa ga še vedno lahko zamenja, kajne?
Vsi imamo svoje »spužvice«, ki našemu življenju dajejo smisel. To so naši notranji vzgibi, ki nas poganjajo naprej, to so naši notranji motivatorji, zaradi katerih uživamo v tem, kar počnemo in zaradi katerih (lažje) vztrajamo tudi takrat, kadar smo soočeni z izzivi. »Spužvice« niso vedno povezane z našo strokovno podkovanostjo, kot velikokrat zmotno mislimo, povezane so z zadovoljevanjem tistih potreb, ki nam prinesejo največje notranje zadovoljstvo. Res je, da na podlagi teh potreb pogosto intuitivno izberemo tudi poklic, ni pa nujno.
Potrebo po tem, da pomagamo drugim, lahko jo izpolnjujemo tudi »samo« s tem, da širimo svojo dobro voljo, kjerkoli smo in karkoli počnemo. Ne glede na naš poklic.
Potrebo po tem, da pomagamo drugim tako ne izpolnjujemo samo kot zdravniki, učitelji, odvetniki ali terapevti. To potrebo lahko zadovoljuje tudi šofer avtobusa, ki skrbi za varno vožnjo potnikov ali natakarica, ki gostom z nasmehom polepša dan. To potrebo lahko potešimo tako, da se spomnimo inovativnih rešitev, ki ljudem (okoli nas) olajšajo delo ali celo življenje. Lahko jo zadovoljujemo skozi umetniško ustvarjanje, s katerim drugim odpiramo nove svetove ali drugačne perspektive. In lahko jo izpolnjujemo tudi »samo« s tem, da širimo svojo dobro voljo, kjerkoli smo in karkoli počnemo. Ne glede na naš poklic. Ista logika seveda velja tudi za vse ostale potrebe.
Včasih preveč ozko gledamo na našo službo, naše delovno mesto, naše delovno okolje in ne znamo prepoznati priložnosti in načine, skozi katere lahko izživimo svoje »spužvice«. Jaz, recimo, imam v ozadju vsega kar počnem, željo, da prispevam k dvigu zavesti v družbi. To je moja »spužvica«. Trenutno to počnem z energijskimi transmisijami in vsaj malce najbrž tudi s svojimi blogi. Kot urednica sem to počela z izbiro objavljenih vsebin in stila pisanja. Kot vodja internega marketinga sem se zavzemala, da so bile potrebe sodelavcev čim bolj slišane. Kot vodja trženja pokroviteljstev sem poskrbela, da je bila sponzorska shema transparentna in obljube sponzorjem izpolnjene. Kako bom to svojo »spužvico« živela v bodoče, nimam pojma, to bom videla sproti.
»Spužvice« so vedno subjektivne, zelo verjetno nikoli ne bodo zapisane v opisu vaših delovnih nalog, so pa vtkane v vašem dušnem zapisu in so tiste, ki osmišljajo vaše delo in življenje, zato se jih splača najti. In če jih tam, kjer trenutno ste, resnično ne morete izživeti, jih pojdite iskat drugam. Je vredno!
