Ne govori, da imaš čas – nimaš ga

Bližal se je 70. letu. Uglajen gospod pokončne drže, iskrivega nasmeha in oči, polnih življenja. Vsako leto dva meseca jadra. Športnik, podjetnik, oče petih otrok. Gube na obrazu in slabšanje vida opominjajo na prava leta človeka, ki v sebi nosi več energije življenja in radovednosti kot večina tridesetletnikov.

Povedal mi je neko pesem. Nisem si je zapomnila, ker se me niti ni kaj posebej dotaknila. Govorila je o minljivosti, o hipnem koncu življenja. Saj pravim, nič posebej zanimivega.

Kar me je močno ganilo, je bil njegov odziv na to pesem, ki jo je recitiral počasi, s poudarki, med govorjenjem pa si v njegovih očeh lahko prebral, kako si obrača svojih 70 let življenja …

OGLAS

»Zakaj vam je prav ta pesem tako ljuba?« Načitan vsemogoče avtorje sveta, recitira pesmi v več jezikih, a njega fascinira prav ta. »Ja, malo si še premlada, da bi te ganila,« je začel.

Iz žepa je povlekel merilni meter. Odprl ga je pri natanko enem metru. »Predstavljaj si, da je to tvoje življenje. Reciva, da nam bo danih 100 let, bog daj.« 100 let, 100 centimetrov. Razumem. »Sedaj mi pa pokaži,« njegovi obe roki sta bili namreč zasedeni z držanjem metra, »kje sem jaz.« S prstom sem pokazala na 70 cm. »Poglej ves meter in poglej, kje sem že … Če samo pomislim, da je večja verjetnost, da ne bom prišel ravno do 100, ampak malo manj … In ko pomislim, kako hitro je vse to minilo …« Zato ga je ganila pesem, ki govori o tem, kako en hipec mine in že si na koncu. »Res mine, kot en hipec. 70 let.«

Bilo je to prvič, v vseh stotinah ur najinih srečanj, da me je njegova sključena drža in pogled nekam v daljavo ganil. Res ganil.

»En hipec … Veš, kako kratek hipec je to življenje …« je še kar ostajal zamišljen. »Vsako leto jadramo.« Njegov najljubši hobi. Kot majhen otrok razlaga o vsakem poletnem jadranju. »Če samo pomislim, da bom šel na jadranje kolikokrat še? Morda desetkrat? Morda dvajsetkrat? Si predstavljaš, kako hitro to mine?«

Priznam, nisem še čutila tega na način, kot on. A čutila sem, močno, ganljivost ob pogledu nanj.

»Zato,« še enkrat je pogledal razprt meter življenja in ga zaprl, »mi ne govori, da imaš čas. Nimaš ga. Časa ni veliko. Ne čakaj, da boš drugo leto, čez pet let, čez 10 let … En hipec in je konec.«

Če sva realna – v vsem obstoju sveta sva le drobcen atomček v vesolju na drobceni kroglici Zemlji. Ti in jaz, z vrha gore že nevidna, iz vesolja nezaznavna. In kot sva atomsko drobčkana, tako hipno bo švrknilo najino življenje v času Zemlje. Z vidika Zemlje komaj opazna, z vidika vesolja nezaznavna. Puf in te ni. Puf in me ni. Tako enostavno, tako hitro, tako neizogibno. Ljudje bodo pozabili, zemlja kmalu predelala, narava nadomestila.

A ne bi bilo zato najbolj smiselno sprejeti to življenje, ta ‘puf’ za svojega in ga kar najbolj izkoristiti in zaužiti v polnosti?

Iz knjige ZATE – Velike resnice malih doživetij >>