Ne maram te vrečke

Ko sem bila pred nekaj dnevi v trgovini in sem čakala v vrsti na blagajni, se je kupovalka pred mano pritoževala nad vrečkami za sadje in zelenjavo. Kako da so slabe, da se kar trgajo in da naj že kaj naredijo s tem. Nisem mogla biti tiho in sem pripomnila, da je pravzaprav dobro, dokler še imamo kaj dati v vrečko. Blagajničarka in kupovalka sta mi prikimali, da je res tako, izmenjali smo nekaj vljudnih besed in kmalu sem že bila na vrsti tudi jaz.

Med zlaganjem nakupljenega v vrečko sem še malo pokramljala z blagajničarko in odšla proti avtu. Med vožnjo domov sem pomislila, kako se pritožujemo nad nekaterimi stvarmi in ne pomislimo, kaj je pravzaprav naša celota. Razmišljala sem o sebi, o vsem nad čemer se jaz pritožujem. Razmišljala sem, kdaj se pritožujem in kaj me žene. Pa ne razumite me napak. Ne gre za kritičnost. Biti kritičen je zelo dobra stvar. Ne govorim o zdravi kritičnosti, govorim o pritoževanju nad stvarmi, ko se v ozadju skriva nekaj drugega, pa se tega največkrat sploh ne zavedamo. Vprašala sem se, zakaj to počnemo, zakaj to počnem jaz.

Dogodek z nad vrečko nezadovoljno kupovalko bi si lahko razlagali tudi takole.

OGLAS

V vsakem od nas je želja, da bi bil popoln. Od kje ta težnja po tem idealu? Zakaj je tako težko sprejeti, da sem popolna točno taka, kot sem. Da sem bila ustvarjena taka kot sem z namenom, da se taka kot sem izpolnim, in ne da postanem nekaj boljšega, lepšega – skratka nekaj idealnega. Naš ego je tisti, ki nas žene v to smer in ki bi naredil vse, da bi dosegel to ultimativno točko dobrega, ko je popoln in je vse okrog njega popolno in potem ni potrebno nič več delati in razmišljati, se nič več sekirati in jeziti, ker je vse tako, kot mora biti. Naš ego želi doseči stanje, ko je vse dobro in samo dobro. Le tako – v to je prepričan – bo lahko miren in varen. A resnica je ta, da taka popolnost ne obstaja. Taka popolnost je iluzija. Lahko bi ji rekli fantazijska popolnost; kjer smo vsi dobri, kjer se zlo za vedno umakne, kjer ni prepirov in nesoglasij.

Skoraj v vseh religijah lahko najdemo ideje o popolnem očiščenju, ki bo rešilo svet. Poznate zgodbo o biblijskem Noetu in njegovi barki, o vesoljnem potopu, ki naj bi utopil vse zlo, Noe pa bo rešil, kar je dobrega. Samo pomislite na raj, obljubljeno deželo. Pa to res deluje? Se res lahko tako popolno očistimo? Ali res obstaja ta točka večne dobrote?

V svetu potrošniške družbe je težnja k nekemu “predpisanemu” idealu še večja. Ženemo se v telovadnicah, da bi imeli popolno telo. Ženemo se v službah, da bi dosegli popolno kariero, da bi lahko kupili dobrine, ki jih v resnici ne potrebujemo, a z njimi izkazujemo svojo veličino.

Radi bi, da je drevo popolnoma ravno. A veter, dež in druge vremenske neprilike ga ukrivljajo. Na koncu ga občudujemo prav zato, ker ni povsem ravno. Ali pa ga občudujemo ker je. Obakrat je lepo. Obakrat je drevo, popolno. Takšno, kot ga je ustvarila narava, je veličina.

Kaj bi rekli, če vam povem, da ste tudi vi že veličina prav taki, kot ste?

Poskusite narediti tole:
Za hip se ustavite in zaprete oči in si recite: “Popoln sem, tak kot sem! Ničesar ne potrebujem spreminjati. Samo pogledati moram vase in si dovoliti lepoto, ki je že v meni.”

Lahko to naredite zjutraj, ko vstanete, ko se tuširate in oblačite, zajtrkujete in odpravite službo? Lahko to naredite nekajkrat na dan? Pravzaprav, naredite to vsakič, ko se ujamete, da se pritožujete. Po nekaj dneh ali tednih se bo nekaj zgodilo. Pripravljeni boste na spremembo, ki se bo zgodila v vas in sprejeli jo boste in lahko boste slavili svojo zmago.

Ne prosim vas, da se nehate pritoževati. Še vedno se bo tudi to zgodilo. Vabim vas, da postanete bolj prijazni do sebe. Ko boste to storili, boste bolj prijazni tudi do drugih in do vrečk, ki se trgajo. Svet bo bolj prijazen do vas.

Poskusite!