Prav težko razumeš človeka, če si ga zamisliš, da postava sredi deževnega naliva z zaprtim dežnikom v roki in se pritožuje čez svojo premočenost. Na drugi strani ni niti pomisleka o samem sebi, ko se zgodi tisti niz “slabih dni”, ti pa vdan(a) v usodo vse skupaj ne le požiraš, pač pa dobesedno goltaš in stoično prenašanje slabovoljnega občutenja enačiš z vdanostjo v svojo (najbridkejšo) usodo, najbolje kar na veke vekov.
Pri tem seveda pozabiš, da nisi edini človek, ki plava proti toku in da valovi, s katerimi si se primoran(a) boriti, niso največji, ko upoštevamo širšo sliko. Vsak sam sebi in sam zase se naravno zdi največja žrtev, ker izhaja iz prizme sebe, ko mežika tja ven v svet. Vsak ima sicer za sabo svojo zgodbo, ki ga je sooblikovala do tega hipa, a ko pride huda ura, je nemalokrat to razlog za preplah.
Pa je vsaka kriza preživljiva kot je bila še vsaka doslej, samo da vsakič znova pozabiš, da se ti je prav vsakič prejšnjič zdela tako brezizhodna, kadar si jo umestil v svoj panični miselni šok. Koliko le časa bi si vsak prihranil, če bi se lotil nedobrodošlega dogodka z dobrodošlico, ki se ji reče konstruktivni spoprijem?
Kajti to potem šele res pomeni soočenje. Ko ti izkušnja zares nekaj da in ni le hipni pretres, ki nam zadostuje za nadetje etikete “slabega dne”. Ko se vprašaš, potem ko si vdihnil globoko in široko, kaj bi ti utegnilo življenje sporočiti, kako pristopiti, da bo pogled na bivanje kmalu spet osveženo prevetren in ti bogatejš(i/)a za novo (spo)znanje. Samopomilovanje, najsi bo še tako udobno, pusti, da zanemarjena občutja v nas prikrito kurijo zaloge energije, medtem ko se na mestu pritožujemo. Kot avto, ki stoji na mestu in ima predolgo prižgan motor.
Pri tem je povsem naravno, da ti je na tvoji poti postreženo z izkušnjami, ki nosijo različen predznak. Naravno je tudi, da si razvil svoj obrambni mehanizem, s katerim si prilagojen na pestrost dogajanja, a krčevito vztrajanje v nekih preverjeno nedelujočih pristopih k težavam je naporno in neučinkovito ravnanje oziroma opustitev do samega sebe, s katerim si dolgoročno samo škodiš. Na mojem blogu si lahko preberete članek na temo, kako sicer splezati iz teme: https://wingia.blog/2019/10/20/tudi-ko-nisi-okej-se-le-polomljeno-nasmej-naucena-novega-iz-teme-se-spravi-s-pravim-pristopom-bos-rekordno-spet-pri-pravi-in-le-tako-se-res-pozdravi/
Nesmiselnost raztegnjenega časa samopomilovanja vse tja od razumske sprijaznitve, ki jo pospremi odločitev, da se boš z nastalo situacijo spoprijel(a) tako, da boš zrastel/-la, je sicer podobna vztrajanju na dežju z zaprtim dežnikom v roki ali prižganim motorjem sredi križišča z avtom, ki stoji na mestu. Kar stane časa, zdravja, denarja in stane tudi okolico. In ne govorim o piškotih, ki jih za tolažbo pohrustaš, preden se soočiš s pošastjo, ki si jo medtem zaprl(a) v omaro; ciljam na nezdravo podaljševanje agonije, ki ne služi nikomur in ničemur, pač pa sam(a) postaneš njen suženj. Imeti se rad pomeni tudi biti nosilec odgovornosti za svoje življenje v smislu skrbi zase, kdor pa zna poskrbeti zase, je tisti resnični gospodar svojega življenja. Ne spuščaj platna, ne podajaj škarij iz rok drugemu za več kot kakšen moder nasvet, postavi se po robu še nezarobljeni tkanini, ki jo šivaš v svoj jutri in tvoj preboj bo tvoja odskočna deska, ki jo pospraviš v svojem podstrešju, da ti bo služila tudi za naslednji vzpon po naslednjem padcu. In dovolj je le zavedanje, kako nesmiselno je omahovati.
To spoznanje nesmiselnega tavanja za nesmiselno te lahko zaktivira, da boš ravno prav (z)motiviran(a) spravila tudi največji kaos v zgledni red v rekordnem času. No, kaj čakaš? 😉 Razpri dežnik in po bistrem pogledu levo-desno spelji. 😉
