Neporavnanost s sabo, 1. del

OGLAS

Da bi sploh lahko govoril o sebi, moramo najprej povedati, kaj mi nismo.

Mnogo od nas čuti v sebi, da on ni on. Še posebej je to očitno pri ljudeh, ki se ukvarjajo s sabo, s svojo resnico.

Ne glede na vse, pa vsi čutimo, kdaj smo mi, mi.

OGLAS

Razlika med tem, kar smo mi oz. jaz in kdaj mi nismo mi, oz . jaz nisem to, kar vem za sebe, da sem, je v notranjem čutenju.

Znanost se zadnjih nekaj let ukvarja z novo vejo, ki jo je poimenovala fenomenologija. Gre se za znanost, kako se nekaj čuti za posameznika, torej kako se za mene čuti rdeča barva, okus po kavi ipd.

To, kako se nekaj čuti za nas, je zelo intimna izkušnja, v kateri lahko uživamo samo mi. Tega, kako se čutim jaz, kot jaz, tega ne ve nihče.

Lahko sicer, podobno kot to počne znanost, pogledamo od zunaj na tega, ki nekaj izkuša, ga opišemo od zunaj. A to ni njegovo lastno čutenje njega. To je le odsev nečesa, kar on doživlja kot on sam.

Vsi v sebi izkušamo sebe. In za vse od nas je ta izkušnja, ki jo izkušamo kot mi, naša lastna. Nikoli se ne gre o nekom drugem, ki nas opazuje.

Torej to, da smo ali nismo poravnani s sabo, ne prihaja iz zunanjih mnenj, stališč, pogledov, čutenja.

Je že res, da obstajajo visoko senzitivni posamezniki, ki lahko začutijo nek del nekoga. A pri tem se še vedno gre samo za nek del, ne za posameznika samega.

Morda vedo, kako se je počutil, ko je izkušal pogled na mamo, babico. A ne morejo vedeti, kaj natančno je to bilo za njega.

Kar lahko naredijo ti posamezniki, k so visoko senzitivni, je to, da pripeljejo skozi nek aspekt energije, prisotnosti ipd., ki one druge spominja na to, kakšen občutek jim je dajala mama, babica. Česar pa ne morejo, pa ne morejo začutiti, kako se oni počutijo kot oni.

Razlika je v časovni komponenti, pa tudi v prostorski.

Izkušnja čutiti sebe kot sebe obstaja kot bi rekli nekateri tukaj in zdaj. A tukaj in zdaj se nanaša na čas in prostor, četudi je to tukaj in zdaj.

To, kar čutimo v sebi kot sebe, pa je nekaj, kar je onstran časa in prostora. V sebi čutimo sebe, kar pa, če zares čutimo sebe, ni vezano na čas in prostor.

Na čas in prostor je vezano le takrat, ko to, kar čutimo, spremljajo čustva, misli, občutki, ideje. Le te se pojavljajo vedno nekje in nekoč. In ko izkušamo samo sebe, tega ni. Tam je samo občutek, da sem, brez, da bi bilo prisotno nekaj drugega .

V trenutku namreč, ko začnemo okušati ta svoj občutek za obstajanje, se premaknemo v dimenzijo prostora in časa. Ta dimenzija pa prinese okušanje čustev, občutkov, idej. konceptov, spominov.

Čustva, občutki, ideje, spomini so nekaj, kar vznika znotraj nas. Odvisno je od časa in prostora, od situacije, konteksta ipd. Kar pa naš občutek za nas ni. Vsaj tisti čisti ne.

Vse kar je “kontaminirano” z nečim drugim kot čistostjo, ne more biti čisto. Čisto je že po sami definiciji čisto, ne umazano, popacano, pa četudi z nečim lepim, kontaminirano.

Torej v osnovi, smo mi nekaj čistega, sam obstoj.

Obstoj sam je čist, saj se ne ukvarja s tem, da mora biti takšno ali drugačno čustvo v njem, tudi ne z mislimi, idejami, koncepti, spomini. Podobno je pri ognju, lesu, zraku, vodi, kovini. Le te imajo aspekt praznosti, ki se ga ljudje z lahkoto zavedamo v svoji prvoosebenjski izkušnji sebe.

V sebi čutimo, da je ogenj prazen, da nima neke substance. Prav tako čutimo podobno za zrak, vodo in vse druge elemente, vključno z etrom.

Prava narava obstoja je prazna. To sicer ne pomeni, da ne obstaja. Pomeni pa to, da v njem ni kvalitete, ki se obstoju upira, ki ga dela praznega ali umirajočega.

Obstoj sam je takšen, kot je. Obstaja. In dokler obstaja, obstaja. Ko pa več ne, pa ga več ni.

Pravimo, da obstaja, dokler obstaja naše zavedanje.

V fizičnem svetu smo svoje zavedanje vezali na telesno izkušnjo., kar je normalno, saj je telo tisto, ki nas obdaja, oz. mi obdajamo njega, če nase pogledamo kot obstoj sam.

Zanimivo je, da se zavedamo telesa. In zavedamo se ga v prvi osebi.

To mora nujno pomeniti, da ko telesa ni, da se ga ne zavedamo. Zavedamo pa se sebe, v prvi osebi. In ravno to zavedanje sebe nam da možnost, da se primerjamo z nekom, ali nečim.

Je že res, da se mnogi primerjajo s telesi, s svojo imovino, z ljudmi, ki jih obkrožajo, a tudi, ko to počnejo, primerjajo nekaj, kar se poraja znotraj njih.

Vedno, ko v sebi primerjamo svoja čustva, občutke, ideje, koncepte z le-temi od nekoga drugega, primerjamo le del svojega obstoja, ne sebe samega. Mi namreč nismo samo čustva, občutki, ideje, spomini, smo še nekaj več.

In ta več je polje zavedanja, zavest sama, ki se zaveda tako čustev, kot občutkov, idej, konceptov. Zaveda pa se tudi, da obstaja. Zaveda se samega sebe.

Vedno, ko nismo poravnani sami s sabo, opazujemo čustva, občutke, ideje, zabrisano energijo, ipd., ki nam dela naš občutek za nas, torej za naš obstoj moten.

Je pa zanimivo, da smo mi obstoj sam, ne obratno.

V trenutku namreč, ko damo prioriteto čustvom, ki jih čutimo, ko damo prioriteto jasnosti, ki jo doživljamo, ko se naslajamo nad občutki, ki jih doživljamo, zamenjamo svoj občutek za sebe, za le-te. In ko to storimo, tudi prenehamo obstajati kot obstoj sam in začnemo biti kot čustvo.

Takrat čutimo, da nečesa ne vidimo, da se nekaj čuti slabo, boljše, ipd