Neposredna izkušnja

Da bi lahko govorili o tem, kar je neposredno, se moramo najprej srečati s terminom posredno.

Posredno je nekaj, kar dosti lažje razložimo kot neposredno, čeprav se nam zdi, da smo vsi v neposrednem stiku sami s sabo. Pa smo res, ali se nem to le zdi?

Vsekakor se nekaj zdi za neposredno, če obstaja neposreden stik. Vsi mi se zavedamo, da smo v neposrednem stiku s svojimi mislimi. Le-te se pojavljajo v naših glavah. Govorijo nam raznorazne stvari.

OGLAS

Na njih se nanašamo vedno, ko rabimo podporo v nekem znanju, v nečem, kar prihaja iz spomina.

Torej vedno, ko ne moremo neposredno zaznati, kaj je tisto, kar nam je predočeno, povedano, začuteno. Hočemo, da tisto, kar ni jasno, postane bolj jasno. Z našimi mislimi.

In zanimivo je, da ko nekaj ni jasno, čisto, razumljivo, da se zanašamo na svoje misli, čustva občutke, ideje. Jasnost, čistost, gotovost ipd. hočemo buditi s tem, da nam misli bolj opišejo druge misli, druge občutke, čustva, ideje.

Misli torej opisujejo nekaj v naših glavah, kar že tam je.

Z njimi hočemo torej nekaj, kar ni jasno, narediti še bolj jasno.

Pa so misli zares tiste, ki nam kažejo jasno resnico? Ali pa so le misli tiste, ki nam to resnico, ki jo je prikazala izvorna misel, le poskušajo razlagati?

Kajti, če nam jo poskušajo razlagati, kako je torej lahko nekje neposreden stik to, če moraš na izvorno resnico, dodati še neko drugo resnico, razlago ipd.?

Misli nam razlagajo že znano resnico. Težava je le v tem, da tiste izvorne resnice ne moremo dojeti. In zakaj ne?

Podobno kot z očmi,. ki imajo dioptrijo ne moremo videti jasno tega, kam oči gledajo. Šele, ko na nas damo očala, lahko vidimo tisto, česar ali ne morejo.

Oči so dosti bolj v neposrednem stiku s tem, kar gledajo. Ko pred njim damo očala, vidimo bolj jasno. A to še ne pomeni, da je naša zaznava bolj neposredna.

Vsekakor ni, saj smo na izvorni instrument gledanja, dodali nekaj, kar izvornemu instrumentu gledanja omogoča, da jasno, čisto vidi.

In podobno je z mislimi. Na izvorno misel smo torej morali dodati neko drugo misel, čustvo, da je izvorna misel postala bolj jasna, čista.

S tem, ko pa je misel zaradi nečesa, kar smo postavili med tisto, kar je izvorno in med naš um, postala bolj posredna.

Videti nekaj neposredno pomeni, da med tem, kar gledamo in med nami ni ničesar, kar bi spremenilo naše zaznavanje tega, kar gledamo. Pa pustimo zdaj ob strani, če je to, kar gledamo, premišljujemo ipd. dovolj jasno.

Jasnost se nam pokaže, ko smo pripravljeni, da je to, kar gledamo jasno.

Pri fatamorgani moramo stopiti bližje. In tudi pri umu je isto. Tudi tam včasih moramo stopiti bližje ali dalje, da bomo jasno videli.

S tem, ko si olajšujemo življenja, da bi hitreje videli bolj jasno, bolj čisto, da bi čutili bolj globoko, se od neposrednosti odmikamo.

Zelo hitro namreč želimo biti zadovoljeni s tortico, zelo hitro moramo videti to, kar beremo ipd. In če ne vidimo, okušamo dovolj jasno, dodamo k tem objektom zavedanja, ki jih zaznavamo v naši izkušnji, hitrost.

Hitrost je nekaj, kar je dodano k naši izkušnji, ki ni dovolj jasna, čista, močna. Hitrost kot gibanje v prostoru nam omogoči, da se nekaj zgodi prej, da se začuti prej, da se okusi prej.

Vedno, ko si ne dovolimo, da bi nam življenje dalo nekaj, kot neposredno izkušnjo, ko smo seveda pripravljeni, ko je za nas čas ipd. silimo v nekaj porednega.

MI silimo. V prvi osebi ednine.

Pred našimi mislimi, čustvi, občutki, spomini obstaja znotraj nas še nekdo. In ta je tisti, ki jih okuša. Ta je izvorni tisti, ki ve, kako se nekaj čuti, kako se nekaj okuša.

Težava pa je, da mi to želimo okušati skoti nekaj porednega, skozi naše mislili, občutke, ideje, spomine. Naša izkušnja teh je le toliko zavestna, kolikor si to dovolimo.

Če smo napeti in ustvarjamo svoje izkušnje iz napetosti, torej iz potrebe, da je nekaj dojeti prehitro, ustvarjamo posredne izkušnje.

Nekaj je znotraj nas lahko le neposredno, ko temu, kar se nam hoče pokazati, damo čas, prostor, način, da se izrazi samo, kot se hoče. Ne tako, kot to hočejo naše misli, naša hotenja, želje, potrebe

Potrebe, želje, hotenja so nekaj, kar izvirajo iz nas. In naše prvoosebenjske izkušnje nas.

Mi smo tisti, ki v sebi čutimo, da jih želimo. In bolj si dovolimo, da so neposredne, bolj jih bomo lahko okušali neposredno.

In bolj želimo vse pospešiti, bolj bo potekalo vse posredno.

Tisti, ki so osvojili pravila Zakona privlačnosti vedo, da je manifestacija hipna. Če pa rineš, siliš, hočeš, želiš na način, da ustvarjajo potrebo, pa se njena manifestacija oddaljuje. In razlog je samo eden.

Ker se manifestacije, ki se dogajajo v vesolju, manifestirajo v času in prostoru, kar pa rabi čas, izkušnja, bla bla bla.

Vse kar se dogaja posredno, potrebuje svoj čas.