Ni vse zlato, kar se sveti

Obstoj…

Kaj je obstoj? Smo to mi, ste to vi ali pa je to nekdo drug?

Seveda smo vsi mi obstoj, kaj pa? In še več, nismo samo mi obstoj, temveč je obstoj, vse kar obstaja okoli in znotraj nas. Obstajajo čustva, obstaja pesem, obstaja pa tudi sosedov pes. Vse to je obstoj. In ko takole premišljujemo o življenju, si o življenju mislimo marsikaj, a tudi življenje je samo obstoj.

Komplicirano ne? No, niti ne, če pogledamo na življenje iz življenja samega in se ne obremenjujemo z njim, kot, da bi bilo nekaj ločenega od nas. Ne, življenje ni ločeno od nas, tudi mi smo njegov del, pa čeprav nanj vse prevečkrat gledamo kot na nekaj, kar obstaja onstran našega obstoja.

Obstoj ni nekaj, kar najdemo tam nekje, zunaj nas, saj smo mi tisti, ki gledamo nanj. In če dobro premislimo, je znotraj nas nek občutek, neka zaznava, da nekaj pa le opazuje nas same. Nikoli nismo pravzaprav sami, saj je tu nekdo, ki opazuje. Opazuje nas, naše zaznave, naš obstoj. In kdo to je? No, obstoj sam.

OGLAS

Nekateri ga poimenujejo življenje, drugi spet bog, tretji alah, četrti kvantna fizika, kvantno polje, a vedno je nekaj znotraj nas, kar nas opazuje. In ta nekdo, no, ta nekdo je ta, ki je višji, večji, ima večje obzorje kot mi sami. Podobno kot kvadrat ne more vedeti, da je kvadrat, razen, če ne postane kocka.

Življenje ni tako enostavno. Podobno kot kvadrat, se tudi na življenje da pogledati iz druge perspektive. In ta perspektiva je nekaj več. Je nekaj, kar nam daje občutek, da je to življenje, ki ga živimo, le del večjega življenja, v katerem plavamo. In samo od nas je odvisno, kdaj bomo uzrli, da smo le majhen del celote, ki se je zataknil v večjem oceanu. In ko bomo, no takrat postanemo del večje zgodbe, podobno kot v šoli, ko zapopademo, da je ena plus ena dva, se naše življenje razširi.

Življenje oz. obstoj, kot mu tudi pravimo, nas neposredno sili, da postajamo nekaj več. Hodimo v šolo, učimo se hoditi, voziti kolo, širimo svoja obzorja. Nekateri celo preplezajo svoje možgane in prispejo v vesolje. A tu še ni konec…

Ne, človek je rojen za nekaj več, kot samo za to, da o sebi premišljuje na zelo omejen način. S svojimi zaznavami in občutki lahko napreduje, a le tako, da si jih uri. Če pač ostane na nivoju človeka, ki zaznava samo ena plus ena, potem bodo njegovi možgani pač dojemali samo materialni svet. Če pa se poda na novi nivo raziskovanja, kjer bo odkril, da se pravzaprav v številkah nahaja celotno sporočilo, ki je bistveno večje in širše od dva, potem bo začel dojemati širše nivoje obstoja, torej tudi sebe.

Mnogi znanstveniki odkrivajo pomen intuicije, ki je sicer ne vedo razložiti, a mnogim se sanja ali dobijo prebliske ob hrani ali sliki, kako rešiti situacijo ali problem.

Vsi imamo različne načine kako se poglobiti v globlje nivoje obstoja in razumevanje le-tega, samo se jih včasih ne zavedamo najbolje. Nekateri gredo po navdih v naravo, drugi ga iščejo v glasbi, tretji spet na morju in če ga ne najdejo tam, gredo pač drugam, kjer ga je moč dojeti na nov, drugačen način. Tisti pa, ki so zagozdeni v svoji resničnosti, pa ga pač ne dosežejo in prav ljudje, ki izstopajo na področjih, ki le-tem ne omogočajo, da bi uzrli svoje svetle zvezde tam, kjer si želijo, da bi jo, prav oni jim pomagajo priti naprej, dalje, do preboja.

Mnoge motivacijske knjige namreč opisujejo zgodbe mnogih uspešnih in manj uspešnih ljudi in namen vseh je navdušiti, najti inspiracijo na podlagi katere se podati v novo in novo raziskovanje obstoja, prav tako, kot svetu mnogi govorniki in duhovni učitelji, ki so navdih spet tistim, ki rabijo tovrstno hrano.

Dobro je ne pozabiti, da smo vsi iz istega testa in da vsak del testa potrebuje drugačno količino vlage in kvasa in ta kvas nam prinašajo ti, ki so že tam, kjer želimo sami nekoč biti, dobro je, da posežemo po svoji razlagi ljudi, ki nam prinašajo točno takšno količino kvasa in vode, kot jo sami potrebujemo za to, da bo naše testo postalo primerno za peko.

Dobro je ne pozabiti, da smo vsi drugačni in da vsak potrebuje drugačne sestavine, ki nam jih lahko dostavijo različni igralci na polju, ki se mu pravi obstoj in ne siliti, riniti v smer, kamor želijo drugi, ker je morda za druge človek, ki opisuje svoje testo, prav tisti človek, ki jim bo pomgal do pravega recepta za njihovo testo, ker morda ta smer in sestavine, ki nam jih ta učenjak, duhovni učitelj ali zdravilec ponuja za nas, ni pravilna za nas.

V obstoju je vse mogoče, čisto vse in dobro je ne pozabiti, da je vsak od nas drugačen in da potrebuje svojo energijo, svoje učenje, predvsem pa svoj lasten zanos, da bi nas le-ta lahko pripeljal iz našega lastnega naslonjača nevednosti. Ni namreč vse zlato, kar se sveti.