Niso lahke, ko je težko

No, včeraj se je jutro začelo tako, da sem zamudila naš, recimo temu skupinski odhod iz dogovorjenega mesta.
Ja tako se mi zgodi, ker se zadnje minute preden grem od doma spomnim, da sem pozabila vzeti vodo ali ker “predolgo” dajem ljubčke partnerju ali božam mačka, ki po možnosti še tik pred mojim odhodom zamjavka, da bi še dva briketa. Pač se mimogrede zamudiš za dodatnih nekaj minut.

Nič hudega, brez stresa, peljem se sama in dobimo se na začetku poti in tako se skupaj odpravimo proti vrhu.
Na določeni točki zaostajam. Na točki po samo 100 metrov hoda. Nič zato, dogovorjeni smo, da me ne čakajo, hodim v svojem ritmu in se vedno dobimo na vrhu.
Ne gre mi. Nekako imam težke noge in najraje bi se usedla na vsako skalo, ki sem jo zagledala na poti.
Malo se prisilim, kaj čem. Ni vsak dan enak in včasih nimamo enake zaloge energije. Ja seveda, pomislim… tudi spala nisem najboljše, mogoče je to krivo.

Čez nekaj metrov spet. Ne morem, si govorim. Sprašujem se ali naj grem nazaj? Kaj me briga. Kaj pa, če se usedem kar tukaj na tla? Niti skale nisem rabila več, samo ustavila bi se. Na sredi poti.
Nikoli do zdaj se mi ni zdel vsak korak in dvig noge od tal tako naporen. Kako sem lahko tako lena pomislim… in potem se oglasi tista druga Tamara v meni. Pa daj nehaj jamrat, še malo pa si gor. In sama sebi govorim v isti sekundi, kaj si lažeš, če pa veš, da je še daleč.

No, malo je manjkalo, da bi se zjokala in ravno v tem trenutku zazvoni alarm na moji inzulinski črpalki. Nizek sladkor. Še to! In evo, sem rekla, da ne grem naprej. Zdaj pa še to, da res moram počakati. Usedem se, končno. In nekaj pojem in čakam. Čakam, da se mi sladkor zviša in lahko grem naprej. Toliko odpora sem imela do hoje, da sem se tudi telesno predala in našla izgovor. Jupi, nizek sladkor, zdaj ne rabim iti naprej. Ma ne, si rečem. Kaj lahko že nehaš razmišljat in samo greš?

Tokrat (pre)malo počakam in grem naprej. No, ko sem tretjič po vrsti želela nadaljevati me je telo ustavljalo z razlogom. Hja, zdaj je pa moja trma želela iti naprej. Pa ni šlo. Telo me je v zadnjem času zelo dobro naučilo, da moram biti nežna, spoštljiva  in potrpežljiva z njim.

Saj človek včasih res ne ne ve kaj bi naredil sam s seboj. In to včeraj, je bila prava mučilnica.
Ko sem bila nekako v redu in se je po 20 minutah sladkor stabiliziral sem nadaljevala, čeprav sem jamrala in tečnarila ter se naprej smilila sama sebi.

V tem času sem prispela že skoraj do vrha. In namesto bi naredila še tistih zadnjih nekaj korakov… se pred zadnjo vzpetino že spet vklopi ta moj mozak.

Ostali so že na vrhu, spočiti in ko bom jaz gor, bodo že sli nazaj dol. Mater pa tega se ne grem, ne grem gor, tu bom. No, neke konstantne borbe so bile v meni, ujemala sem se v lastnih mislih in potem sem si samo rekla: Ok, grem, ne bom se ustavila zdaj tik pred vrhom, ajde je kar je, blizu si, hodi še malo!
Prispem oz. bolje rečeno nekako prilezem na vrh in ja, olajšanje. Prišla sem, čeprav z mukami. Danes mi ta pot ni bila všeč, niti malo. Niti približno. Niti jaz si nisem bila všeč. Ampak pride tak dan, nek napet, razdražljiv, ko si brez volje in želje. Ko ti ni, ti ni. Nič ni prav.

Na poti navzdol sem bila bolje. Vseeno sem bila vesela, ker sem prišla na cilj, čeprav se ni zdelo, da bi to ta dan sploh bilo možno.

Ne vem zdaj točno, kaj sem pravzaprav želela povedati s tem zapisom,…

Aia. verjetno to, da sem vztrajala. Nisem obupala. Ne na začetku, ne na sredini in ne tik pred koncem. Nisem odnehala, kljub oviram svojega uma in telesa. Nisem vrgla puške v koruzo, ne včeraj, ne danes in ne nasploh v življenju. Nikoli. Ni zmeraj lepo in lahko, ampak vedno prispem. Nekam. In potem naprej od tam.

V branje priporočam knjigo Zaupaj življenju >>