Zdi se, da je alkimija skoraj univerzalna znanost. Najdemo jo v srednjeveški Evropi ter med drugim tudi na Kitajskem in v Indiji. Razlog je verjetno ta, da alkimija ni le primitivna predhodnica sodobne kemije, temveč samostojna sveta znanost, ki so jo preučevali povsod, kjer je bilo navzoče ezoterično znanje.
Najprej bi rad pometel z zmotno predstavo o šarlatanskem srednjeveškem alkimistu, ki je zaman poskušal spremeniti svinec v zlato, da bi obogatel. Če alkimija ne bi imela določenega smisla, potem nekateri ljudje zagotovo ne bi bili tako vsesplošno nespametni, da bi najboljši del svojega življenja namenili nekakšni blodnji.
Kot pri vseh magijskih veščinah med tistimi, ki imajo resnično znanje, obstajajo tudi lažnivi šarlatani. Alkimija pri tem ni izjema. Toda med predstavniki spoštovanja vrednih alkimistov so tudi največji znanstveniki in veleumi srednjega veka.
Veliki alkimisti
Čeprav se je zahodna alkimija najprej pojavila v pozni antiki in verjetno izvira iz Egipta (“Al-Kem” – beseda “Kem” je bila staroegipčanska beseda za Egipt), se prvi alkimistični zapisi pojavijo v arabskem svetu, od koder se je znanost prenesla na zahod. Eden najznamenitejših arabskih alkimistov je bil Avicena (980–1037), ki je imel izredno znanje in velik sloves, primerljiva s Platonom ali Aristotelom v stari Grčiji. O njem so se ohranile številne nenavadne anekdote. Obstajalo je na primer verovanje, da je vladal vsem elementalnim duhovom. Po enem od izročil naj bi celo še vedno živel, ker naj bi poznal napoj nesmrtnosti, kot posvečenec, ki naj bi se razkril zunanjemu svetu na koncu določenega cikla. Na nasprotni strani pa so krožile govorice, da naj bi zaradi pretiranega vdajanja pijači izgubil službo velikega vezirja in umrl v pozabi. Glede na zelo številna dela, nastala pod njegovim peresom, in njegove zdravilske veščine se to zdi malo verjetno. Toda to niti ni bistveno vprašanje, temveč je pomembnejše naslednje: ali bi takšen učenjak in modrec tratil svoj čas za nekakšno vraževerje?
Roger Bacon
V Evropi so bili med alkimisti zelo znane osebnosti, kot je Roger Bacon, imenovan tudi “Doctor Mirabilis”, ki je izumil očala in bil glasnik številnih drugih izumov, med katerimi so letalo, mikroskop, parni stroj in teleskop. Ta dolgi seznam vključuje tudi Paracelzusa in Johna Deeja. Tudi ta dva učenjaka sta bila izjemna uma, saj je bil John Dee genialen matematik, Paracelzus pa izreden zdravnik. Takšnih ljudi ne moremo zavreči kot šarlatanov, blebetačev ali ekscentrikov, saj njihovi rezultati govorijo zase. Paracelzus je bil na primer nekoč obtožen, da je slepar in ne “resnični zdravnik”. Ko je to slišal, je izzval tiste, ki so ga obtožili, naj predenj privedejo nekatere svoje “neozdravljive” bolnike. V zelo kratkem času jih je vse pozdravil, kar je potrdilo več prič.
Znanstveniki v predznanstvenem času
Zunanji cilj alkimije je transmutacija osnovnih kovin v zlato, kar običajno velja za nekaj nemogočega. Vendar je danes to možno, in sicer s spremembo atomske strukture elementa. Toda to zahteva tako poglobljeno znanje lastnosti atoma in tako izpopolnjeno opremo, da se za srednjeveške alkimiste domneva, da tega niso mogli doseči.
Vendar dokazi govorijo proti taki domnevi. Obstajajo številna pričevanja alkimistov in drugih o primerih dejanskih transmutacij. Celo v današnjem času, natančneje leta 1969, naj bi nek francoski alkimist izdelal zlato, ki ga je dal analizirati v nemške in švicarske laboratorije, kjer so dobljeno snov razglasili za “novo stanje materije”.
Kako so torej ti alkimisti v “predznanstveni dobi” dosegli takšne izjemne rezultate? Edina razlaga, ki jo poznam, je, da so bili vsi zelo vešči v “okultnih znanostih”, to pomeni, da so preučevali izročilo, ki je omogočalo globoko razumevanje vidne in nevidne narave.
Ta okultna znanost ima nekaj osnovnih načel, med katerimi je tudi tisto, da materija ni sestavljena le iz vidnih, temveč tudi iz običajnemu očesu nevidnih elementov v subtilnejših stanjih materije, ki jih lahko vidi le jasnovidno oko. Drugo načelo je, da je gostejša raven materije (fizična) samo materializacija subtilnejših ravni materije. Z vidika znanstvenega raziskovanja to pomeni, da lahko s prodiranjem v subtilnejše ravni narave dobimo jasnejši in resničnejši pogled na naravo stvari ter lahko vidimo njihove vzroke. Zdravnik tako lahko na primer najde vzroke bolezni na subtilnih ravneh ter zdravi te vzroke in ne le simptome bolezni.
Notranja priprava za alkimijo
Vendar da bi videli te ravni in z njimi učinkovito delali, se moramo očistiti in delati na sebi, da bi se lahko zavestno prebudili na teh notranjih ravneh. To zahteva urjenje samega sebe, da bi se zavedali subtilnih elementov ter jih nadzirali in usmerjali. Vsi vemo, kako težko je nadzirati čustva, in še težje je nadzirati misli. Težko (čeprav že lažje) nadziramo tudi raven svoje energije, ko na primer premagamo utrujenost. To so subtilne ravni narave (alkimisti so jih imenovali “štirje elementi”) in s tem ko delamo z njimi, se jih začenjamo vse bolj zavedati, dokler jih naposled ne vidimo jasno in jih v celoti nadzorujemo. Z njimi lahko delamo s tako lahkoto, kot lahko kipar dela s kamnom.
Alkimist počne isto: išče izvor materije, “primo materio” (nevidno in brezoblično materijo na najsubtilnejši ravni narave) ter pri tem skozi dolg in boleč proces izoblikuje to, kar je znano kot “kamen modrosti”, (fizičen?) predmet z navidez čudežnimi, transformirajočimi in zdravilnimi lastnostmi. S tem kamnom ali tinkturo lahko nižje kovine transmutira v čistejše, zdravi bolezni in podaljša življenje.
Sokreator narave
Alkimist torej samo sledi procesu naravne kreacije. Paracelzus tako govori o “naravni alkimiji”: ”
“Naravna alkimija omogoča, da hruška dozori, da na vinski trti zrastejo grozdi. Naravna alkimija izloči koristne elemente iz hrane, ki jo damo v želodec, jo transformira v želodčni sok in kri, v mišice in kosti, ter izloči, kar je nekoristno. Zdravnik, ki ne ve ničesar o alkimiji, je lahko le služabnik narave … alkimist pa je njen gospodar.”
Paracelzus
Paracelzusov učitelj, Johannes Tritheim, opat iz Spanheima, govori o procesu materializacije subtilnejših elementov v alkimiji:
“Umetnost božanske magije je v zmožnosti zaznavanja bistva stvari v svetlobi Narave in z uporabo moči duše, izhajajočih iz duha, materializiranja iz nevidnega univerzuma. Naučil se boš zakona, po katerem so ustvarjene vse te stvari, če spoznaš samega sebe …
Zlato ima trojno naravo, saj obstaja eterično, tekoče in materialno zlato. To je isto zlato v treh različnih stanjih – in zlato v enem stanju se lahko spremeni v zlato v drugem stanju.”
Modrost – zlato alkimistov
Tako pridemo do notranjega zlata alkimistov. V Platonovi Državi Sokrat v enem od svojih mitov pojasnjuje, da obstajajo štirje različni tipi ljudi, vsak pa naj bi imel v svoji duši (simbolično) določeno vrsto kovine: železo, baker, srebro in zlato. Zlati ljudje so filozofi (v pravem pomenu tisti, ki ljubijo modrost, tisti, ki ljubijo modrost bolj kot slavo ali bogastvo). Paracelzus govori o filozofu na podoben način. Pravi: “Vemo, da bo zaljubljenec prehodil dolgo pot, da bi srečal žensko, ki jo obožuje – koliko večja skušnjava bo za zaljubljenca v modrost, da bi poiskal svojo božansko nevesto!”
V alkimiji obstaja ideja, da je v kraljestvu kovin cilj narave, da vse, brez razlike, spremeni v zlato. Nastanek nižjih kovin je posledica slabo izpeljanega postopka ali pa neugodnih okoliščin. Zlato je torej arhetip ali cilj v kraljestvu kovin in podobno je zlati človek arhetip v človeškem kraljestvu. Nekega dne naj bi se vse kovine spremenile v zlato, vsi ljudje pa naj bi postali čisti in nepokvarljivi “filozofi”, tako sijoči in velikodušni kot samo Sonce.
Platon je o navedenih filozofih kraljih iz njegove Države dejal, da si ti ne bi smeli želeti fizičnega zlata, ker naj bi imeli zlato v svojih dušah. Zdi se, da je to res držalo za velike srednjeveške alkimiste. Ljudje, kot sta bila John Dee in Paracelzus, nista bila bogata. Roger Bacon je bil menih. Motiv takšnih ljudi očitno ni bila želja po bogastvu, ker so tega imeli dovolj v sebi. Kot pravi H. P. Blavatsky v svoji Nerazkriti Izidi. “Ti bogati revni alkimisti, presijani s svetlobo večne resnice, so usmerili pozornost na stvari, ki so običajnim ljudem nevidne, pri čemer nič, razen Prvega vzroka, ni ušlo dometu njihovega spoznanja, niti ni bilo zanje nerešljivo nobeno vprašanje. Upati si, vedeti, hoteti in MOLČATI, to je bilo njihovo večno pravilo …”
Drugi alkimist, Agrippa von Nettesheim, je dejal: “O tej vedi bi lahko povedal še veliko več, vendar se bom raje vzdržal zaradi zaveze molku, ki jo dajo posvečeni v misterije.”
Notranje zlato alkimistov bi torej lahko opredelili kot modrost ali “sophio”. To je poznavanje veličastja celotnega stvarstva v vseh njegovih vidikih … ter izkustveno spoznanje, da je to celotno veličastje tudi znotraj nas in da ga lahko izražamo. Kakor zgoraj, tako spodaj: človek je mikrokozmos makrokozmosa. Človek nosi v sebi celoten misterij življenja. Kot so Grki pogosto zapisovali na svoje templje: “Spoznaj samega sebe in tako boš spoznal univerzum in bogove.”
Pot alkimistov
Kakšna pot vodi do te božanske modrosti? V nekem alkimističnem besedilu je navedeno: “Potrpežljivost je lestev filozofov in skromnost je ključ do njihovega vrta.” Drugi (F. Hartmann v njegovi biografiji Paracelzusa) pravi: “Najvišja oblika alkimije je transformacija slabosti v vrline z ognjem ljubezni do dobrega, z očiščenjem razuma prek bolečine, s prevlado božanskega načela v človeku nad živalskimi elementi njegove duše.” Vendar se je mogoče po tem procesu sublimacije vseeno vrniti v svet materije in ga izboljšati. Kot pravi navedeni avtor: “Z močjo duha je mogoče materialne elemente sublimirati v nevidne (astralne) elemente, mogoče pa je tudi nevidno snov zgostiti tako, da postane vidna.” To bi lahko primerjali s Platonovim mitom o votlini: filozof pride iz votline čutnega sveta na svetlobo resnice, nato pa se vrne v votlino, da bi dal svetlobo drugim ljudem. Pri alkimiji gre za ta dvosmerni proces, ki ga simbolizirajo tri glavne faze alkimističnega dela: črna (nigredo) faza razkroja, bela (albedo) faza sublimacije in rdeča faza “eksaltacije”, ki ustreza kamnu modrosti, s katerim je mogoče narediti zlato. Če se torej vrnemo k zlatim ljudem v Platonovi državi, je pomembno, da ti niso bili samo filozofi, temveč tudi kralji (rdeča je namreč kraljeva barva). Bili so tukaj v svetu in delovali za dobro človeštva, ni jih pa ta svet prevzel in posrkal vase.
Napisanih je bilo veliko razprav o različnih fazah alkimističnega procesa in njihovem pomenu z moralnega, psihološkega ali fizičnega vidika. Vendar v zvezi s tem namenoma ne bom zašel v podrobnosti, ker je to specialistično področje preučevanja, ki je večinoma zelo spekulativno. Brez vodstva posvečenega učitelja ali posebne notranje jasnosti, kot je poudaril A.E.Waite, “učenec hitro zaide in prima materia se mu bo za vedno izmuznila”. Ne moremo začeti alkimističnega dela brez prime materije, ker pa ni nikoli jasno opredeljeno, kaj to je (verjetno zato, ker se nanaša na materijo v zelo eteričnem stanju), je ni mogoče odkrivati brez ustreznega vodstva. V zvezi s tem obstaja zelo zanimiva zgodba, ki jo je pripovedoval italijanski renesančni filozof in alkimist Pico della Mirandola. To je zgodba o “dobrem človeku, ki ni mogel prehraniti svoje družine, tako da je bil že povsem obupan. Neke noči, ko se je odpravil spat, je bil v svojem umu zelo vznemirjen. Sanjal je, da je zagledal blaženega angela, ki ga je prek ugank poučeval o metodi pridobivanja zlata ter mu hkrati povedal, katero vodo mora uporabiti, da bi mu to uspelo. Ko se je zbudil, je poskušal izdelati zlato s to vodo, kar se mu je tudi posrečilo. Zlata je sicer pridobil bolj malo, vendar ga je bilo dovolj, da je lahko prehranil družino. Dvakrat je naredil zlato iz železa in štirikrat iz rumenega arzena. Dokazal mi je in z njegovo pomočjo sem se na lastne oči prepričal, da transmutacija ni le fantazija.”
Skromni in altruistični posvečenci
Alkimijo bi bilo torej treba znova opredeliti kot eno od izgubljenih ved, ki tako kot njena sestra astrologija združuje poglobljeno raziskovanje narave z raziskovanjem človeka ter adeptu (tistemu, ki je dosegel spoznanje) omogoča, da človeka in naravo privede do popolnosti. Paracelzus je dejal, da so za alkimistično delo potrebne tri lastnosti: molitev (ki pomeni močno hrepenenje po tem, kar je dobro), vera (ne slepa vera, pravi Paracelzus, temveč vera, ki temelji na znanju, na neomajni gotovosti) in imaginacija (ki jo opisuje kot “potopljenost v globoko razmišljanje, potopitev v svojo lastno dušo”).
Notranje zlato alkimistov je človek, ki je dosegel popolnost, kamen modrosti pa je popolnost, ki jo je dosegla narava. Človek kot tudi narava se približujeta tej popolnosti, toda človek lahko prispeva k evolutivnemu procesu z razumevanjem samega sebe in narave ter s prizadevanjem, da bi to dvoje izpopolnil. Delo, ki je omejeno le na materialno raven, ne prinaša velikih znanstvenih rezultatov, zato upam, da bo znanost nekega dne povečala svoj domet in postala širša znanost življenja (nekaj, čemur lahko rečemo tudi “magija”).
Resnični alkimisti še zdaleč niso bili šarlatani, kakor si jih rada predstavlja zgodovina znanosti, temveč veliki posvečenci, ki so v številnih pogledih vedeli več o naravi kot današnji znanstveniki. Bili so gospodarji sebe in narave ter so to lastnost uporabljali v službi Boga in človeštva, nikoli pa za svoje malenkostne koristi.
Avtor: Julian Scott
________________________________________
Viri:
The Life of Paracelsus, Dr. Franz Hartmann. Wizards Bookshelf, San Diego,1997.
The Secret Art of Alchemy, Stanislas Klossowski de Rola. Thames & Hudson, London, 1973.
Alchemists Through the Ages, A.E. Waite. Kessinger Publishing Company, Montana.
