Nov cikel evolucije

OGLAS

Evolucija je ubrala svojo pot. Ne sledi več materialističnemu pogledu, ki ga je skoval Charles Darwin. Odcepila se je od umskega pogleda na trdo snov. Kar naenkrat je vse postalo mehko, mehkejše in človek se je začel razvijati v smer mehkobe.

Čustva vedno bolj stopajo v ospredje, tudi miselna narava meril inteligentnosti postaja vedno bolj obarvana z mehkobo. Večja je namreč »čustvena inteligentnost«, večji potencial imaš, da ustvariš nekaj v družbi, ne več samo kot posameznik.

Evolucija nas neposredno sili v ustvarjanje skupin, skupinskega dela. Na ta način želi, da prepoznamo, da se ne gre za posameznika, temveč za skupino.

OGLAS

Vsak od nas ima namreč svoje lastnosti, ki so ali niso povezane z inteligentnostjo, a če želimo napredovati kot družba, je potrebno postati mehki. Dovoliti je potrebno, dovoliti in sprejeti, da so drugi prav tako pomembni kot mi sami, predvsem pa dejstvo, da ne moremo brez njih.

Vsak od nas ima namreč odgovor na delček uganke. Revni pomagajo znotraj nas razrešiti naša lastna čustva, ki se prebujajo, ko pogledamo in občudujemo revnega človeka. Tudi siromašni ali pa bogati.

Človek ni prešel na Zemljo samo, da se uči o tekmovalnosti, o tem, kako biti boljši, bogatejši, bolj priznan…
Na Zemljo je prišel okušat vsa ta čustva, kajti vse kar okuša, je tudi njegovo. Vsak človek je namreč del celote vsega in če jo želimo okusiti v obliki spoznanja, se moramo soočiti s tem, kar smo. Pa ne samo to, ker soočamo se že. Sprejeti moramo, da smo del celote in da tudi kot celote vse to posedujemo.

Vsa čustva, ki so znotraj nas je moč začutiti kot tista znotraj in kot tista zunaj nas. Razlika je le v tem, da se ena rodijo zunaj, druga pa znotraj.

Vse kar je rojeno, je pravzaprav del nas, bodisi, da to zaznavamo, kot, da je rojeno zunaj ali znotraj, saj smo ljudje skupek vsega. Nihče namreč ni ločen od nas, saj tudi njega lahko doživimo kot del sebe.

Vse kar čutimo, lahko namreč čutimo kot nekaj, kar je zunaj nas ali nekaj, kar je znotraj nas. A če na vse skupaj pogledamo malo širše, obstaja še vedno nekdo, ki opazuje, ki vidi tako, to, kar se pojavi kot zunaj in to, kar se pojavi kot znotraj. In evolucija, no njen cilj je, pa prepoznamo vse kar smo, ne samo en del.

Človek je svoje fizične lastnosti in karakteristike razvil do podrobnosti. Naučil se je z njimi ravnati. Vsak od nas pozna omejitve fizičnega, kar nekaj pa se nas vedno bolj začne zavedati, da na fizično tudi vedno bolj vpliva nefizično.

Evolucija je začela razkrivati svoje naslednje nivoje in plasti in v skladu s tem človek vedno bolj prepoznava pomen razvoja nefizičnega. Tisti, ki bolj razvijejo svoja čustva in čutenje imajo več možnosti, podobno kot tisti, ki imajo več znanja.

In ker je merilo za evolucijo napredek, ki ga omogoča razvoj uporabnih karakteristik, so se tisti, ki stremijo za uspehom, denarjem, prestižem… začeli obračati nasproti razvoju čustev, načinov izražanja… nekateri pa so začeli celo svoje sposobnosti nadgrajevati z raznimi prijemi in tehnikami, ki vplivajo na materialno in nematerialno še na razne druge načine.

Človeška evolucija se je začela bohotiti, postajati drugačna, bolj vznemirljiva, kot kdaj koli prej. Opičjak, ki je vstal v Homo Sapiensa je začel dobivati nove obrise evolucijskega cikla. Človek je končno postal dovolj duhoven, da lahko napreduje k super človeku – k tistemu, ki je zmožen zavestno spreminjati skozi svoje lastnosti misel-snov, hkrati pa dovolj dobrohoten, ponižen in uslužen, da ne bi skozi svoje delovanje ranil sočloveka.

Začel se je nov cikel evolucije.

O njem so pisali mnogi modreci. Človek lahko le napreduje, ko razvije svoje mehke plasti. In to mu omogoča inteligentno delovanje, ki se izraža skozi njegovo obnašanje, ravnanje, delovanje.

Preden je človeško bitje postalo mehko, je bilo okorno. Evolucija je poskrbela, da se je povzpel in razvil iz bitij, ki so se plazila po zemlji v bitja, bi so se naučila obvladovati ravnotežje.

Ravnotežje nikoli ni trdo, ovito v neki trden ščit. Le tisti, ki so bolj mehki, lahko razvijejo svoje sposobnosti višje. Postanejo boljši plezalci, boljši tekači, boljši misleci.

Evolucija je poskrbela za naš napredek. In ne gre se samo za razvoj nevronov in hrbtenice. Poleg tega so se razvijale tudi mehke karakteristike. Predvsem naši senzorji, naše naprave za zaznavanje in načini, kako se na to zaznavanje odzovemo.

Bolj smo postali prilagodljivi, lažje nam je postalo v življenju, boljši smo postajali. In sedaj se fizični razvoj bliža svoji meji. Le stežka prestopimo na novo stopničko v evoluciji našega fizičnega telesa. Razvoj se je začel drugje.

Ves čas so namreč za to, da je človek lahko postal to, kar je, skrbele nefizične, mehke lastnosti. In ravno to počne sedaj tudi evolucija. Razvija naše kognitivne procese, načine razmišljanj, iz sveta idej dobivamo navdihe.

Pa ne samo to, začel se je razvijati tudi naš čustveni svet, svet čustev, ki je neodvisen od tega, da ga mora nekdo vzpodbuditi. Ljudje smo vedno bolj začeli čutiti to, kar se poraja znotraj nas.

Vsekakor smo to počeli že prej. A vedno bolj so nas začela preplavljati tudi čustva, ki se ne rojevajo samo kot posledica zunanjih stimulansov, za katere vedno bolj ugotavljamo, da so lahko tudi zelo škodljivi.

Opažati smo začeli, da stimulansi v naši hrani in pijači lahko še kako škodljivo vplivajo na naše fiziološke funkcije, nemalo nas se zaveda škodljivost negativnih čustev drugih ljudi, ki jih doživljamo bodisi neposredno ali preko reklam, filmov….

Vedno bolj smo se začeli zavedati, da se v nečem kar se čuti kot lepo, radostno ipd., lahko skriva tudi nekaj drugega. Naši čuti postajajo vedno bolj ostri in mnogo od nas jih ostrimo preko raznih izobraževanj in dela še bolj.

To kar je bila za nas prej resnica, vedno bolj bledi. Začenjamo se zavedati rasti in razvoja naših sposobnosti čutenja, vedno bolj hočemo videti to, kar se nahaja za zaveso.

Resnica je vedno bolj pomembna in vedno bolj se zavedamo, da ne prihaja samo iz tega, kar barva naš materialni svet. Vedno bolj se zavedamo pomena nematerialnega in bolj se zavedamo, bolj si želimo okusiti to nematerialno.

Po drugi strani pa je ravno nematerialno tisto, ki nam nudi finosti in mehkobe. Zanimivo je, da več nematerialnega človek prepozna, bolj mehak postaja. Vedno bolj mu je mar, pa ne samo zase, temveč za to, kar zaznava kot resnico.

Vedno bolj postaja iskren.

Človek, ki ni iskren, ne more videti resnice. Le-ta se mu zakrije vedno, ko pomisli, da bi jo moral izraziti in tisti, ki živijo samo v razmišljanju, ne tudi in predvsem v čutenju so zelo nagnjeni k temu, da toliko ne čutijo, temveč da dajejo prednost mislim.

Prejšnji evolucijski cikel je bil zelo usmerjen v racio, čustva niso bila toliko pomembna. Usmerjen je bil v učinkovitost preko jasno definiranih pravil, ki so bila več manj razumljiva vsem. Vendar pa svet se spreminja.

Pri vzpostavljanju dobrih odnosov in predvsem pravilnih odnosov iz katerih lahko pridobimo vsi, je čutenje sebe zelo pomembno. Obrat v paradigmi s katero smo prej gledali na svet, je začel rojevati mehke elemente, kjer smo poleg sočloveka začeli skrbeti tudi za naravo, druga živa bitja ipd., vse z namenom zagotavljanja primernega življenjskega okolja tudi za njih, kajti vedno bolj se zavedamo, da ne moremo preživeti sami. Tudi oni morajo preživeti, če želimo preživeti mi.

Trdo pojmovanje evolucije vedno bolj izgublja na svoji veljavi, kajti pri evoluciji se ne gre več za človeka in ostalo, temveč vedno bolj človeka z ostalim. In prav mehki elementi znotraj duše, duhovnosti človeka omogočajo, da obstanemo vsi skupaj.

Brez razvoja mehkobe pri in v ljudeh, se bomo prej ali pozneje vsi poklali in izropali, na koncu bomo prenehali obstajati.

Naravna evolucija pa je poskrbela za nov cikel. Skozi svojo ranjenost je narava dala človeku novo možnost, da postanejo njegova čustva, misli, občutki ipd. mehki in da začne gledati na to kar ima z novimi očmi.

Skozi razvoj sočutja, dobrohotnosti, uslužnosti, podpore in pomoči, smo začeli kot nacija sveta postajati bolj mehki. Svetu smo začeli služiti skozi uporabo bio vrečk, regeneracijo gozdov, čiščenjem oceanov, zraka ipd.

Vsa ta ravnanja nas na nekem nivoju spreminjajo vse, saj na nekem nivoju vsi skrbimo za druge, pa če to hočemo ali ne. Za to je poskrbela politika, civilne iniciative in mnogi drugi, pa vendar se gre za čutenje in razvoj tega, kar dojemamo kot svojo resnico.

Zanimivo je videti, kako so nas spet prav težave, a tokrat z vsem kar imamo, pripeljale do tega, da zadihamo kot nacija sveta in poskrbimo zase.

Čisto normalno je, da pri vsaki evoluciji obstajajo težave in tudi tukaj prihaja do raznih prilagajanj. Stari in nekoristni načini počasi izumirajo, zamenjujejo jih novi. A tokrat se ne gre za evolucijo posameznika, temveč družbe kot celote.

In med tem, ko se razvija družba kot celota, postajamo mehkejši vsi, saj spreminjamo svoje poglede in načine, kako bi moralo biti. S tem, ko pa postajamo mehkejši, pa tudi vsi evoluiramo v bitja, ki več čutijo, saj se tudi zavedajo več tega, kar ni ok, s tem, ko pa rešujejo težavo, kjer lahko potonemo, pa se hkrati tudi začenjamo zavedati rešitve za to isto težavo.

Prebivalci Zemlje, ne samo da rastemo, temveč se skozi našo rast pilijo tudi naše prikrite zmožnosti. Med tem, ko se brusi iz nas umazanija, se vedno bolj kaže biser, ki se nahaja pod njo.