Strahovi raznih oblik so v resnici samo
REAKCIJE NA NEVARNOST,
ki nam jo kaže naš “radarski sistem”, oz. signalne lučke na “komandem pultu” našega bitja.
Razširjena je miselnost, da so strah, slutnje in podobni znaki, naši neprijatelji. Zato so vse danes uporabljane terapevtske metode usmerjene v “premagovanje” straha in tesnobe. To pa pomeni, da je cilj teh terapevtskih metod v resnici: UNIČITI SIGNALNI SISTEM, KI NAS OPOZARJA NA NEVARNOST kot tudi IGNORIRATI, celo UNIČITI naše osebnosti, ki so naši varnostniki in so zadolženi za ta “komandni pult”.
Bolj ko kričijo, v želji prodreti v našo zavest z opozorili, bolj se jih otepamo. In bolj ko jih hočemo izničiti, oni bolj “kričijo”, saj nevarnost, ki nam radarji kažejo postaja samo vse večja.
Vse pa je enako, kot v avtu.
Ustraši nas, ko naenkrat zasveti rdeča lučka na komandni plošči. Kljub temu je ne razbijamo, ne gledamo stran, ne pomilujemo jo z “ljubečimi besedami”, ne koristimo mantre pozitivnih afirmacij in NITI SLUČAJNO NE VOZIMO NAPREJ, kot da se nič ne bi zgodilo.
Tudi tega se zavedamo, da sami nimamo kaj brskati po avtu in zmišljevati ukrepe.
Vemo dobro, da signalno lučko, ki sveti, moramo pogledati od blizu, da točno zaznamo kaj nam kaže. Po tem pa poiščemo napotke, kjer je točno napisano za kaj gre in kaj je za narediti. Enkrat bo potrebno naliti olje v motor, drugič bomo morali nujno do serviserja. Lahko pa da avto ne spelje, ker nismo dobro zaprli neka vrata ali nismo zapeli varnosti pas.
Zakaj se ne spomnemo te preproste logike, ki velja za avto (in še za vse na tem svetu) uporabiti tudi takrat, ko gre za nas?
Ko gre za naš avto, niti slučajno ne bi pomislili tako neodgovorno ravnati, kot ravnamo, ko gre za nas same.
ZDRAVLJENJE ANKSIOZE / STRAHA
Pri Transformni osebnostni terapiji (TOT) počnemo na enak način, kot to počnemo pri avtu.
Najprej se približamo strahu (prestrašeni osebi) v nas.
Tudi neke druge, danes uveljavljene metode, se (na videz) na enek način približajo strahu, vendar pri tem ne gredo dovolj globoko.
Sicer pa vsi, tudi tisti, ki so se v začetku približali strahu, odreagirajo v bistvu NAPAČNO. Bistvo njihove terapevtske reakcije je, da ne jemljejo resno to, kar nam ta strah hoče dopovedati.
Pri TOT pa vemo, da za tem prvim korakom (približevanja) imamo naprej še nekaj slojev, ki jih moramo odkriti in spoznati, da bi na koncu znali pravilno odreagirati in pravilno rešiti problem.
Obračamo se tej prestrašeni osebi v vas. Prisluhnemo temu, kar nam hoče povedati. Nič ji ne dopovedujemo, da to, kar zaznava ni res. Mi samo poizvedujemo!
Problem največkrat le ni v točno takšni obliki, kot ga – na podlagi našega obstoječega znanja, poimenuje naša omejena človeška glava. Pomembno je, da nič ni “kar tako” in da vse ima svoj točno določen pomen. Če se zavedamo tega, se bomo hitro naučili dojeti, kaj nam naše signalne lučke kažejo.
Ni nam potrebno PREMAGOVATI strah! Strah bo izzvenel, kot kar signalna lučka v našem avtu preneha svetiti v momentu, ko je urejen problem, na kar je lučka kazala.
