Moje življenje in delovanje se je v zadnjem letu obrnilo v nekakšno zgoščeno in neverjetno hitro porivanje k vstajenju (včasih z občutkom da sem v ZF filmu),kjer so se vsi pretekli odnosi zlili v eno. Kot da bi dobila božansko klofuto. Prišlo je spoznanje, da je dovolj iskanja, da je vse kar se dogaja in se je dogajalo, odsev mojega notranjega stanja. Že neštetokrat slišane besede,tudi sama sebi sem jih ponavljala kot mantro skozi izkušanje življenja. Seveda sem z veseljem vse te modrosti ponujala tudi mojim bližnjim in z nekakšnimi vzvišenimi motivacijskimi govori želela pozitivno vplivati na njihova življenja, nevedoča da vse kar v bistvu počnem, dvigujem nek notranji monolog do maksimalne glasnosti,zato da bo končno dosegel vsako celico mojega telesa in bodo vse te modrosti končno začele vibrirati kot moja resnica.
Večina nas gre skozi življenje z nekim občutkom čustvene lakote in posledica tega so zahteve, velika potreba po pozornosti in potrditvah zunanjega sveta. V procesu se sploh ne zavedamo tega fokusa in kar naenkrat smo „odklopljeni“od svojega notranjega bitja.
Po mojih izkušnjah se ta sestradanost dviguje skozi miselno naravnanost o pomanjkanju in skozi veliko samokritičnost.
Samokritični posamezniki zelo hitro začnemo iskati potrditve nekje zunaj samih sebe, in kmalu naša vibracija začne delovati zelo sestradano v odnosih do drugih ljudi. Prav tako naša prepričanja o pomanjkanju vzbujajo ljudem občutek odgovornosti za nas in to seveda zelo hitro pripelje do toksičnih odnosov. Naravnanost na pomanjkanje pomeni da ne zaupamo življenju. Pomeni da ne znamo spustiti stvari in ljudi iz svojega življenja, iz strahu da nas nič boljšega ne čaka, ker enostavno nismo vredni.
Če želimo spremembo, je ključnega pomena,da enostavno (ker dejansko je enostavno), spustimo,odstranimo naš pogled na svet skozi očala pomanjkanja. Enostavno odložimo očala in jih zamenjamo z novimi. Tistimi, skozi katere sebe vidimo kot osebo v katero smo brezmejno zaljubljeni. Nadanemo si rožnata očala v odnosu do sebe.Tu ne govorim o iluziji samega sebe kot bitja brez napak,ampak o popolnem sprejemanju samega sebe z vsem kar v bistvu smo. Čudovit preplet svetlobe in teme.
Vibracija pomanjkanja je tako močna ,da z lahkoto vpliva na več aspektov našega življenja. Vedno sem bila mnenja,da pomanjkanje čustvene varnosti zelo vpliva tudi na materialno varnost in obratno. Varnost je zaupanje-kjerkoli že. Tisto materialno varnost pri kateri verjameš da imaš dovolj da lahko poskrbiš zase in lahko pomagaš tudi drugim brez občutka da boš kaj izgubil,oziroma se čemu odpovedoval.
Velikokrat sem bila v stiku z ljudmi (sorodna vibracija bi temu rekla), ki so zelo trpeli v odnosih s svojimi partnerji in ko preživiš nekaj časa z njimi,vidiš, da so pravzaprav tudi na ostalih področjih življenja v velikih dolgovih,velikokrat tudi zdravstveno pešajo in enostavno nikoli nimajo dovolj, da bi bili lahko končno „srečni“.
Vsi poznamo romantični izrek :“ Ob tebi se počutim celega,dopolnjuješ me..“. Sliši se čudovito,veliko obljublja na začetku romantičnega partnerstva, vendar ko se hormonsko divjanje umiri,umetna magičnost izgine in spet ostanemo sami z veliko praznino v nas in občutkom da ne dobivamo dovolj. Postanemo zahtevni, obsesivni, posesivni, ljudje so nam kar naenkrat nekaj dolžni in enostavno ljubezen ni več dovolj. Vedno bolj smo lačni, bolj ko smo lačni bolj izgubljamo kontrolo ,fokus nam uhaja nekam onstran nas samih. Meje izginejo, odnos postane obremenjujoč, kar naenkrat smo žrtve nesrečnih okoliščin in nekega občutka da je trpljenje neizogiben del odnosa. Ostanemo. Ne gremo naprej. Ker nimamo več energije. Vse smo razdali v odnosu, v upanju, da bo partner končno dojel kaj potrebujemo in nas ljubil tako kot si zaslužimo.
Pa resnično verjamemo da si zaslužimo? Sploh vemo točno kaj je tisto kar si zaslužimo?
Dokler nisi polno prisoten v svoji biti,v svojem telesu in duhu, boš vedno privlačil podobno. Nekaj ~nepopolnega~. In tu lahko najprej spustiš krivdo da si koga prizadel s tem. Spusti jo. Vedno je govora o so-odvisnosti. V odnosu sta vedno dva. Stvar je samo v tem kako hitro nekdo od vaju dojame igro v kateri plešeta. Realnost ki jo skupaj ustvarjata.
Tu se začne delo. Ko se umiriš, se slišiš. Slišiš, da je vse kar se dogaja samo tvoj um. Misli se samo vozijo gor in dol. Lahko jo primeš in odstraniš. Lahko je. Lahko jo nadomestiš z novo. Tu se začne čarobnost preobražanja tvoje realnosti. Bodi v miru. Iskren do sebe. Dihaj. Opazi kako energija odteka in priteka z različnimi mislimi. Občuti kako tvoje telo drhti v neki blaženosti ko ga hraniš z mislimi o ljubezni do sebe. Kako ti hvaležno vrača s čarovnijo spremembe. In opazuj kako telo trpi ko mu daješ misli o pomanjkanju in ko se kritiziraš. Mar nočeš biti zdrav? Zdrav si vsak trenutek ko se ljubiš. Ko mirno počivaš v svoji notranjosti. Začni novo igro. Bodi prisoten. Ko vadiš in se neguješ..poslušaš in deluješ iz svoje notranjosti, pride v tvoje življenje mir. Ne potrebuješ da te ljubijo drugi. Ker veš in zaupaš da te življenje ljubi. In to je ultimativni mir in sreča. In vse to je v tebi. Ta trenutek,vsak trenutek. Popolnoma si varen.
Naša dolžnost je transformirati odnose, ne skušati jih popravljati in spreminjati na silo, kot posledica občutka ločenosti od čudeža življenja. Ta transformacija se vedno začne samo pri tebi. In niso važna karmična partnerstva, ne potrebujemo več iluzij o sorodni duši ki bo s tabo do konca tvojih dni v popolni harmoniji na krilih ljubezni.
Ko se odločimo da bomo igrali igro odnosov po novih pravilih se transformacija začne. Novo pravilo je ~Kar se je zgodilo včeraj ni več pomembno.~ Če vztrajamo pri tem da vemo kako se bo oseba obnašala jutri, ker se je tako obnašala včeraj, potem vztrajamo v isti resničnosti. Če se zavedamo da v našem partnerju ne gledamo neke druge osebe, ampak odsev nas samih, potem spustimo fikcijo o žrtvi in čustveni nedostopnosti ter trpljenju.
Ko se zavedamo da ne potrebujemo napadov, niti defenzive, ko se od-ločimo da ne bomo delovali po starih vzorcih takrat se spremenimo. Imamo možnost pozdraviti čisto vsak odnos. In pozabimo na iluzijo da zdravimo odnos in drugega človeka. Zdravimo sebe. In pri tem se včasih realnost tako spremeni, da ostanemo sami. To je pogum.
Naenkrat se zbudiš iz nekih sanj. Moj zadnji odnos je bil nekakšna budnica. Odnos ki ni bil toksičen v smislu fizičnih zlorab ali laži in varanja, tako kot si radi predstavljamo nesrečna partnerstva. Začel se je kot neka manifestacija „dela na sebi“ pred njim. In to delo na sebi je vključevalo ogromno nekega spuščanja starih vzorcev in nadomeščanja teh z novimi ,ki naj bi prinesli pravo partnerstvo, kjer drug drugemu samo dajeta in nič ne jemljeta. Nekaj, na kar pa nisem pomislila pri avtomatičnem ponavljanju afirmacij za boljšo samopodobo ali kot temu rečem-pozitivnemu pranju, je bil -fokus na prihodnost. Fokus na prihodnost je lahko zelo pomirjajoča stvar, če se ne ujameš. In ego je zelo potuhnjen možic. Kar naenkrat spet ustvari pričakovanje. In kljub temu da je bil odnos zelo zbujen -kot sva rada mislila, je ustvarjal nerealna pričakovanja. Oba sva bila mnenja da sva ustvarila popoln odnos in zaspala na lovorikah. In tu spet nastopi tisto novo pravilo glede včerajšnjega dne. Nisva več vsak zase ostajala v svojem centru. Meje so se počasi spet začele brisati in bolečina ko spoznaš da si mislim dovolil da se svobodno sprehajajo po tvoji glavi čeprav le za kratek čas, prinese spoznanje, da je igro treba igrati dosledno. Ni prostora za nič drugega. Samo ti si. In noben popoln odnos ne traja, če vsakodnevno ne ohranjaš samega sebe celega. Tisti trenutek ko na to pozabiš, ko prestopiš mejo, začutiš kako energija začne odtekati. In spoznaš ,da nikoli več, niti za trenutek ne smeš pozabiti nase. (Ne želim da se sliši trdo-konec koncev se učimo). S tem spoznanjem si tudi odrešen zamer in krivde. Lahko odpustiš samemu sebi in drugim. Lahko daš-vedno več in več, ker si poln. In najpomembneje -lahko si hvaležen.
Hvala tebi M. in vsem, ki so bili del moje realnosti v preteklosti.
