Ljubezen je neskončna in nedeljiva, to verjetno vedo tisti starši, ki imajo mnogo otrok in bodo zatrdili, da vse enako ljubijo, saj je to Ljubezen. Da, ljubezen staršev do otrok je po mojem mnenju res neskončna in globoka, so plod naših teles in naših odločitev.
Gene podelimo naprej in se kot starši borimo skozi principe in določila vzgoje ter jim delimo nasvete po svojih najboljših močeh.
Saj ne pravijo zastonj, da obstajajo priročniki za vse sorte zadev, mogočih in nemogočih, a na koncu se vedno ugotovi, da biti starš je nekaj zelo realnega in zahtevnega, nekaj, na kar ti kot staršu v dani situaciji ne zna nihče takoj svetovati.
Kljub vsem pastem sodobnega starševstva opažam v dejanskem življenju, da vse premalo staršev svojim otrokom zna in zmore izkazati svojo starševsko ljubezen. Zakaj tako poudarjam ta segment starševstva?
Opažam, da so otroci in najstniki kot spužve: več kot jim damo ljubečih čustev, bolj se napijejo teh lepih in toplih občutkov, bolj se počutijo varne v tej dani ljubezni, bolj suvereno lahko krmarijo skozi življenje. Mogoče vam zveni nekoliko poenostavljeno, a najlepše stvari v življenju so pač enostavne.
Bila sem priča dvema primeroma, ko so starši obiskali svoje bolne otroke v bolnišnici, pa jim niso dali enega same cmoka na lička, niso jih objeli, niso jim povedali, da so srečni, da jih spet vidijo, niso jim izrekli svojih pohval, da so dobro prestali poseg in podobnih ljubečih izrazov. Namesto tega, kar sem pričakovala kot starš, sem bila priča skoraj uradnemu pogovoru med starši in otrokom, sicer so mame in očiji izražali skrb, če jih boli in če so lačni, ampak kaj bolj pristnega kot to pa ne.
To mi je dalo misliti in želim deliti svoje misli z vami. Ali je res tako zelo težko svoje lastne otroke pobožati, objeti, jim izkazati svojo ljubezen in srečo, da jih imamo? Ali sploh kot odrasli posamezniki znamo izraziti svoja ljubeča čustva? Namreč, opažam, da obstajajo določene vzporednice med tem, ali si znata partnerja sploh izkazati svojo partnersko ljubezen in ali znata ter zmoreta eden drugemu iskreno reči »ljubim te«, »srečen/srečna sem, da te imam« in podobno ter izkazovanjem starševske ljubezni do otrok. Tisti, ki niso tega nikoli izrekli svojim partnerjem in partnerkam, verjetno tudi svojim otrokom ne znajo, ne zmorejo ali pa sploh ne vedo, da bi lahko.
Ampak naši otroci potrebujejo ljubezen staršev! Potrebujejo jo kot zaščito in varovalni zid pred vsemi izzivi in preizkusi odraščanja. Če imajo našo ljubezen, vedno vedo, da so doma želeni in da ni stvari, ki je ne bi mogli rešiti, saj se lahko zanesejo na ljubečo podporo staršev.
Kako pa naj ravnajo premnogi otroci in mladostniki, ki niso dobili izkušnje predane starševske ljubezni? Takšni na žalost vse prepogosto ne znajo tega izkazovati naprej svojim otrokom in partnerjem v svojih družinah, tako se ti žalostni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo.
Sedaj sem poudarjala zdravo starševsko ljubezen, ki v sebi vsebuje seveda tudi vse meje in dogovore, ki jih moramo starši nujno opredeliti z otroki in najstniki. Kot vemo, obstaja tudi patološka, pretirana ljubezen, ki ne pusti otrokom dihati in jih omejuje na vsakem koraku. Takšni otroci so zelo ogroženi v svojem duševnem in čustvenem razvoju.
Zato vedno poudarjam, da je potrebna zdrava mera odločnosti, ljubezni, mej in svobode ter seveda zaupanja in spoštovanja med staršem in otrokom. Le tako je največja možnost, da bo iz otroka nastal duševno čvrst in samostojen človek, ki bo vedel kje ima svoj prostor pod soncem.
Ker načeloma vsi starši svojim otrokom želimo le najboljše, se dajmo vsi vprašati ali lahko kot starši delimo svojo ljubezen do otrok in kdaj smo nazadnje svojemu dragemu ali dragi izpovedali svojo ljubezen in pripadnost? Kajti, kot vemo, je ljubezen neskončna.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
